Kolumna Mateja Fišerja: Vinetou

Fiksingi ali stereotipi, kot jih tudi imenujemo, marsikdaj povedo več o posamezni populaciji kot neke poglobljene analize in strokovna dognanja. S stereotipi je pač vrag, ker jih izražamo posplošeno in kot taki ne držijo, razen v primerih, ko popolnoma držijo. Ko gledamo zgodovino propagandnih aktivnosti ali razvoj propagandne znanosti, če želite, so pač fiksingi ena tistih shem, ki so osnova za nadaljnjo manipulacijo. Vse od Kolumba naprej imamo Evropejci neko predstavo, kako deluje življenje v Ameriki.

Nekateri celo pravijo, da bi bil svet veliko lepši, če jih Kolumb nikoli ne bi odkril. Kaj mu je bilo treba riniti na območje, ki ga nihče ne potrebuje, in smo od tam dobili same križe in težave. Ja, a res? Si predstavljamo povprečen evropski vsakdan brez koruze in krompirja, da naprej niti ne gremo. Pač povprečen evropski vsakdan je poleg Berninija, Velazqueza, Goye, Dalija, Cezanna in Picassa zaznal tudi štiri želve, ki so prišle tako kot krompir iz Amerike. Leonardo, Donatello, Raffaello in Michelangelo za današnje generacije pomenijo zgolj uvožene like iz ZDA, ne glede na poreklo njihovega imena.


Želve z evropskimi imeni in japonskimi veščinami so postale del našega vsakdana in se veliko ne sprašujemo, kako in kaj. So, ker so. Vse je možno, vse se da. Tako so Michelangelo in druščina zgolj želve iz Amerike in od tu naprej ni vprašanj niti odgovorov. Vzamemo jih zdravo za gotovo. In tako se voziva z enim gospodom v mercedesu A, brez klime, z Dunaja. V Prekmurje. V tem istem avtomobilu je pred časom prevažal nekega pripadnika RAF. Le-ta, ki je med drugim spustil v zrak neko nemško ambasado in zato odsedel triindvajset let v zaporu, je nenehno godrnjal in trdil, da v zaporu ni trpel niti polovico toliko kot v tem mercedesu brez klime do Šalovec. In se vozimo in pogovarjamo, kaj v bistvu naredi neki prostor skupen ali bolje povedano, kaj definira neki prostor kot kulturni, mu daje identiteto.

Gospod za volanom prihaja iz Zgornje Avstrije, se nenadoma spomni, da so v štalah v tej pokrajini nekoč predvajali filme. Kinodvorane klasičnega tipa v postvojni Avstriji niso obstajale, ampak so se pač lokalci znašli in predvajali filme v štalah. Med drugim tudi Vinetouja. Sicer mi ni jasno, zakaj, vendar so Avstrijci nekako krvno povezani z Indijanci in ta Vinetou ima na populacijo večji vpliv kot marsikatera kurikularna reforma. Mogoče je krivo njihovo zelo veliko lovsko predznanje. Tu in tam lahko sredi Avstrije srečamo tudi kakšno pleme. Na drugi strani pa imamo kar nekaj primerov, ko so Indijanci in kavboji v bistvu evropski izum. Kot Michelangelo ameriški.

Res je, da je zelo malo Evropejcev izkusilo življenje Indijancev in kavbojev, a je hkrati tudi res, da je mogoče evropski pogled na svet bolj točno definiral ameriško okolje, kot se je to uspelo samo. Nekateri trdijo, da je Paris, Texas najboljši film o ameriškem jugu. Pogled Wima Wendersa nam je dovolj. Širši javnosti vsekakor ostaja v ušesu muzika Ennia Morriconeja, ki je v špageti vesternih Sergia Leoneja pustil izjemen pečat na podobi, ki jo ima evropski gledalec na deželo čez lužo. In tako ga imamo. Pogled na neko okolje, ki ga pojmujemo kot enotno kulturno okolje. Dobili pa smo ga prek pogleda nemških in italijanskih avtorjev. Za nekatere je vse, kar vedo o tem okolju, tisto, kar so izvedeli skozi špagetarce ali Vinetouja.

In tako je resnični Vinetou, igralec, ki je igral Vinetouja, nastopal po štalah Zgornje Avstrije, da so se ga ljudje lahko dotaknili ali dobili od njega podpis. S tem so postali prepričani, da resnični Vinetou obstaja in da je to, kar je videti v filmu, hkrati tudi res. Na ta način se je počasi, počasi ali zelo počasi ljudi v povojni Avstriji – ki je bila v marsikaterem pogledu izjemno razslojena – učilo, da je možno tudi prijateljstvo med kavboji in Indijanci. Nekateri, kot je to vedno primer, so pač Indijance vzeli dobesedno in postali ali želeli postati eni od njih. Drugi pa so to vzeli kot neke vrste učno uro, ki so jo lahko v nekem simbolnem sistemu prenesli na svoj vsakdan. Naučili so se, da je možna sprava med dvema segmentoma družbe, ki sta vsaj prek stereotipov izjemno narazen.

Ko danes gledamo proteste na ulicah zahodnega Balkana in predvsem odziv pristojnih na proteste, takoj vidimo, kdo od njih se je kot otrok igral partizane in Nemce, kdo kavboje in Indijance, kdo misli, da je ninja želva. Res je, da se vmes najdejo tudi taki, ki se jim od daleč vidi, da so se od nekdaj najraje igrali zdravnike. Da ljudje verjamejo bolj, kot bi si kdo mislil, je dokaz obisk gorskega zdravnika, ki je pri nas naletel na podobno evforičen odziv kot Vinetou v Zgornji Avstriji. Ljudje pač verjamejo. Če jih dovolj dolgo učiš, kaj naj verjamejo, bodo v nekem trenutku začeli verjeti tudi želvam.

Težava je takrat, ko ugotoviš, da si jih naučil nekaj, česar nisi želel. In danes smo priča prav temu. Ljudje vedo, so prepričani o nečem, česar si nujno ne želimo. Podiranje stereotipov je zelo težka naloga. Kako se tega lotiti, je veliko vprašanje. Kako združiti kavboje in Indijance, da bodo lahko skupaj normalno živeli. Veliko vprašanje, ki ima samo en odgovor. Pokličite Vinetouja. Edino njemu ljudje še iskreno verjamejo.