Kolumna Mateja Fišerja: Vsi v Puževce
Solze sreče in solze žalosti. Tako gre ta nogometna. Enkrat te, drugič druge. Vendar je pomembno, da so zraven solze, upanje, razočaranje, sreča, veselje. Tako se vrti to kolo. Ravno včeraj smo sedeli pred knjigarno, tako po italijansko, kot pravijo na Dunaju, na stolih pred izložbo, ker je bil večer dokaj vroč in se je veter, ki prihaja iz donavskega kanala sredi mesta proti ribiškim stopnicam, kar prijetno zlil s hladnim rizlingom. Menili smo se tudi o nogometu. Eden glavnih urednikov nacionalne avstrijske televizije je namreč po nacionalnosti rapidovec, med drugim pa tudi avtor dokumentarca o navijaških skupinah. Zanimivo je, da so gledano od zunaj navijači vsepovsod enaki, vendar so tudi v tako nogometnem mestu, kot je Dunaj, razlike glede načina združevanja ali kot to imenuje razlike med italijanskim in angleškim načinom podpiranja domačega kluba. Skratka, naša tako imenovana ulična analiza ni mogla mimo navdušenja, da sta se, kot nas imenujejo »tamo dole«, smučarski reprezentanci, Avstrija in Slovenija, uvrstili v izločilne boje, pregovorno dobri Srbija in Hrvaška pa sta pakirali domov. Jasno je, da je emocija »tamo dole« res na višjih obratih in identifikacija prek nogometa z nacijo in nacionalnim na momente presega raven dobrega okusa. Tako gledamo, kako pri naših sosedih in od naših sosedov sosedih nabijajo selektorje na kol, kar je v primeru Zlatka Dalića resnična krivica, saj je človek od takrat, ko so ga pripeljali, Hrvaški pripravil deset pravljičnih let. Podobno je v Srbiji, kjer je zadeva še bolj zlizana s politiko in se prav zaradi tega Piksija Stojkovića še bolj nabija na kol. Človek je pač želel sestaviti moštvo, ki bo za državo pripravljeno narediti vse ali, kot se je končala zaobljuba JLA, »ne žaleči, da u toj borbi dam i svoj život«. Zdaj mu očitajo visoko plačo in da ob tem ni nikogar, ki bi spremljal veliko manj plačanega anonimuasa iz Celja, ki jim daje gole. Vse pač ne gre na keš in nacionalni pogon. Včasih je treba tudi kaj znati in vedeti. In če kaj kdo priznava tako Sloveniji kot Avstriji, je dejstvo, da imata obe reprezentanci vrhunske selektorje. Obema je uspelo sestaviti moštvo, ki funkcionira. Ker gre za igro enajstih proti enajstim, in ne za igro Franca Jožefa proti Napoleonu. In prav to je tisto, kar pritegne tudi tiste, ki navijajo za igro. Naenkrat se ne sprašujemo več, koliko stane meni pri Ani Roš ali kalamari v Zadru. Ko je Erik Janža zadel tisti gol, ki smo si ga želeli, se mogoče še nismo zavedali, kako velik je ta zadetek. Zadetek, ki je prebil led, blokado, razmišljanje, da je nekdo večji, drugi manjši. In takrat so se na TV pojavili tudi Puževci, majhna vas, ki je primer, kako pomembno je tudi podeželje ali lokalno okolje. Ker prav to podeželje omogoča mulcem, da se cel dan podijo za žogo, in prav s tega podeželja prihajajo otroci, ki naredijo več ur treninga kot marsikateri v prestolnici, ki ga morajo starši na vsak trening taksirati. In prav to podeželje daje tudi prihodnjim generacijam upanje, da je možno zabiti gol, ne glede na to, od kod prihajaš. Ni pomembno, ali boste navijali v Frankfurtu ali v Lizboni, saj je vsak, ki navija, enako vreden, tako v Madridu kot v Puževcih. Če ne dobite vstopnice za Frankfurt, pojdite v Puževce, saj šteje vsak gol, kot šteje tudi vsak, ki navija.
