Kolumna Mateja Fišerja: Vstop prepovedan
Tako imamo. Veliko je lokalov, ki imajo poleg stranišč še ena vrata. Na prvih piše ženske ali je simbol, ki spominja na ženske, na drugih piše moški ali je označen s simbolom, ki naj bi označeval moški spol, v veliko primerih pa so tukaj še tretja vrata, na katerih piše nezaposlenim vstop prepovedan. Človeška narava je taka, da si najbolj želi tisto, kar je prepovedano. Tako nas ne zanima toliko, kaj je za vrati, kjer piše moški ali ženska, ampak prav za tistimi, na katerih piše nezaposlenim vstop prepovedan.
S pojavom računalnika in koncem uporabe pisalnih strojev niso protestirali. Izginili so čez noč, ne da bi to kdor koli opazil.
V današnjem času fluidnih spolov bi trojstvo, moški, ženske, nezaposleni, lahko pomenilo nekaj. Prepoved tudi spominja na psom, črncem in nezaposlenim vstop prepovedan. Tukaj se poraja vprašanje, ali morda manjkajo še ena vrata. Moški, ženske, nezaposleni, zaposleni. Ne vem. Pred kratkim smo obhajali praznik dela. Prvi maj. Dan vseh delovnih ljudi. Tukaj se morda prav tisti tretji iz stranišča ne počutijo najbolje. Kdaj slavijo nezaposleni? Dan kresov, delavskih pravic in rdečih cvetov. Slavi delovno ljudstvo. Kje so bili v tem času delodajalci? Na Maldivih, da ne bi motili delavske idile. Pa so se kresovi na predvečer delavskega praznika – razen na Ptuju, kjer so ga nepridipravi prižgali že kak dan prej – zasvetili z bregov in iz dolin, da proslavimo, si spočijemo in sporočimo, na čem temeljita ta naš gospodarski ustroj in današnja družba. Delavstvo je hrbtenica gospodarstva, je hrbtenica današnje blaginje. Pa se tudi tukaj, tako kot pri tistih vratih za stranišče, sprašujemo, kdo pravzaprav je delavstvo. Razmere na trgu dela se, kot kaže, spreminjajo. Sicer o spremembah govorimo iz generacije v generacijo in vedno čakamo, da bi se nekaj radikalno spremenilo, a ko pogledamo mojstre, ki gradijo ceste ali železnice, še vedno vidimo tiste tri naslonjene na lopato, šefa s čikom, ki nekaj študira, in enega, ki dejansko koplje kanal. Kdo od njih je dejansko delavstvo in kdo bi spadal za tista tretja vrata? Pojav umetne inteligence buri duhove, napovedi za marsikateri poklic so črne.
Nekoč je veljalo »Video Kill the Radio Stars«, pa so dandanes radijci mogoče bolj živi, kot so bili kdaj prej. Danes lahko radijce tudi gledamo, in prav radio je naredil tako imenovane podkasterje, hibride med radiem in televizijo, ki se dandanes lahko predvajajo iz vsake garaže. Kaj bo umetna inteligenca naredila v javni upravi? Bo službo izgubila katera od tajnic, ki lokalnim županom pišejo govore? Je treba za govor ob odprtju lokalnemu junaku ali občinski obletnici, za proslavo prihoda Kolumba v Ameriko najeti kreativnega direktorja in besedilopisca ali bo dovolj prepisati enega od petsto govorov, ki so bili na to temo že napisani? Bo to opravila mašina ali človek? Je usoda poklicev, ki jih opravlja AI, enaka usodi serviserjev pisalnih strojev? S pojavom računalnika in koncem uporabe pisalnih strojev slednji niso protestirali. Izginili so čez noč, ne da bi to kdor koli opazil. Kje slavijo ljudje, ki ne delajo, kar bi morali? So to delavci ali nedelavci, zaposleni ali nezaposleni? Vsi tisti, ki hodijo v službo, niso nujno delavci, in vsi tisti, ki hodijo v službo, niso zaposleni. Lahko hodijo v službo in ne delajo, ne delajo, kar bi morali, in vsi tisti, ki hodijo v službo, niso nujno zaposleni, lahko so tudi nezaposleni. So tam in ne počnejo nič. Mogoče je to ta tretji spol v delavstvu, hodi v službo in nič ne dela, je nezaposlen. Lahko je tisti, ki sloni na lopati, ali oni, ki se tako uspešno skriva v pisarni, da so mnogi že pozabili, da obstaja. Verjetno so takim namenjena tista tretja vrata.
