NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Zgodbe iz konzerve
Gre za duh, simbol, ki ga nosi konzerva sardin. Ribja konzerva je najprej konzerva sardin.
Odpri galerijo
S seboj nosijo veliko več kot zgolj ribe. FOTO: M. F.
Sedaj je čas za branje. Po kugi bo prišla renesansa. Strokovnjaki napovedujejo, da se bo pojavila množica slabih besedil o kugi in pandemiji, ki ne bodo nikogar zanimala. Sedaj beremo, potem se bomo družili. Pred kratkim je pri založbi ZRC SAZU izšla knjiga Zgodbe iz konzerve. Prav zanimiva. O spremljevalcu vsakdanjega življenja, ki ga popolnoma prezremo. O ribji konzervi. Osebno sem na ribjo konzervo ponovno postal pozoren pred leti, ko smo se sprehajali po ulicah Saint Tropeza.
Ta najznamenitejša vas na svetu v svojem bistvu ni nič drugačna od ostalih francoskih vasi. Ali vasi nasploh. Živijo po nekem svojem notranjem ustroju in brezčasnosti. Gospodov prav nič ne živcira množica turistov, še manj, kdo je privezal kako dolgo barko. Pomembno je zgolj to, kdo se bolj približa balinčku. To je edini fokus. Ob isti uri, pod istimi borovci. Vso turistično navlako, ki se po vasi premika, pa jemljejo zgolj kot naravni pojav. Kot dež, veter ali sonce. Je pač tukaj.
Pomembno je zgolj balinanje. In sejem. Tržnica. Za vsako vas se od nekdaj ve, kdaj je njihov sejemski dan. Tudi za to. Na Place des Lices je sejem v torek in soboto. Prav tam, na tistem mestu, kjer se balina. V sodobnem urbanizmu se to imenuje sobivanje različnih interesov. Ostale dni je sejem v drugih vaseh. In ko hodiš po tem sejmu, ti kot nepoznavalcu padejo v oko ribje konzerve. Štant z ribjimi konzervami na lokalni tržnici. Trenutek ponovnega odkritja. Zadnje smo pojedli v DIC-u. Kaj za vraga je v teh konzervah, da jih ljudje tako strokovno preglejujejo in izbirajo.
Sardine v različnih designih. Tako se ti svet postavi na glavo, še preden se zaveš, za kaj sploh gre. Tradicija pač. Eden tistih pristopov, ki je v nasprotju z nakupom desetih dek motovilčka, za katerega želimo, da bo februarja iz trnovskih vrtov. Gre za drugačno pojmovanje hrane. Pristop, ko ni boljše ali slabše hrane. Ko je ena solata vredna prav toliko kot salama na sosednjem štantu. Ne cenovno, ampak pri kupcu. Ne več in ne manj, ampak enako. Tako je tudi s konzervami.
Ne gre zgolj za ribo, gre za odnos do nečesa drugega. In prav tako ne za zgodbo, kot jih pojmujejo današnji prodajalci zgodb, ki nimajo nobene substance. Gre za duh, simbol, ki ga nosi konzerva sardin. Ribja konzerva je najprej konzerva sardin. Kjer koli na svetu. Šele potem pridejo vse ostale. In prav ta konzerva ima svoj kontekst. Če je disko osvobodil ženske plesanja v paru, jih je ribja konzerva osvobodila odvisnosti od nenežnejšega spola.
Tovarne konzerv, ki jih je bilo nekoč samo na Jadranu več kot petdeset, so omogočile ženskam, najprej na otoku, da so se lahko osvobodile jarma plemena. Da so zaslužile svoj lastni denar in so lahko šle tudi po svoje. Tradicija konzerviranja je sicer daljša od konzerve. Umetnost konzerviranja in danes izjemno popularnega fermentiranja je veliko daljša od tehnologije zapiranja živil. Prav soljenje sardine je tisto znanje, na katerem so zrasle tovarne na otokih in obali. Veliko jih je bilo, ki so se tega učili v Franciji, Španiji ali na Portugalskem, in potem to znanje prinesli v Komižo.
Tistih, ki so po vonju vedeli, kateri sod je pravi. Šele takrat so lahko soljene sardine peljali daleč in jih prodali. Na tem znanju so se razvile tovarne in seveda na ribjih jatah, ki so plavale mimo. Te je bilo treba zaustaviti in shraniti. Kje so ribe doma, ni znano, vedno plavajo zgolj mimo. To je bil čas brez hladilnikov in brez tehnologije. Potem se je pojavila konzerva, na katero so se začele pisati mnoge ribiške zgodbe, še posebno pa zgodbe krvave emancipacije do današnje ravni delavskih pravic. Tudi ta pot je bila trda. Tako kot fotografija sedemletne Rosie, sociologa Lewisa Hina, pove dovolj o izkoriščanju otroškega dela v ribji industriji, tako nosijo zgodbe ribjih konzerv težo emancipacije v vsej svoji sladki, slani in grenki obliki. Zgodbe nekega življenja, ki je pač bilo.
Danes potisnjenega na stran spomina. Lokacije današnjih sončnih zahodov so nekoč imele drugačni duh. In vse to nosijo konzerve sardin. Prav te doživljajo dandanes svojo renesanso. In prav mi smo tisti baksuzi, da nam uspe stvari uničiti, tik preden postanejo ponovno popularne. Kot tovarno koles. Nekateri pač pomnijo in jih sodobni trendi kar tako ne zmedejo. Kot gospode pri balinanju. Tako so dandanes ribje konzerve tiste, ki so v neki svoji novi maniri ujele val craft gibanja.
Obstaja množica majhnih obratov, ki so popularni po svojih omejenih serijah ribjih konzerv. Tudi restavracije in kuharji, ki znajo iz konzervirane ribe pripraviti imenitne jedi. In obstaja publika, ki to prepozna. Ker se zavedajo, da je mala plava riba, kot to imenujejo Dalmatinci, prehranila ljudstvo, in ni razloga, da ga ne bi tudi v prihodnje. V trgovini dobite Delamarisovo konzervo sardin za 1,29 evra.
Cene nekaterih craft konzervarjev lahko dosežejo tudi do 15 evrov za konzervo. Omejene serije ali letnice. Si predstavljate. In tudi ta dražja riba plava vedno mimo. V bistvu pa sploh ne gre za ribo. Gre za ribjo konzervo. Skratka knjiga Zgodbe iz konzerve je izjemno delo, ki je nastalo pod uredniško taktirko Ive Kozmos, Tanje Petrović in Martina Pogačarja ter serijsko odlične oblikovalke Tanje Radež. Ima ritem, ki v svojem latentnem podtonu nosi duh srečanja različnih svetov, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, vonja kamna in valov, solza sreče in svobode.
Čeprav gre za zelo konkretno delo, je vsekakor toliko univerzalno, da se v njenem vzorcu prepozna marsikateri spomin in je ključ, pot ljudi do svobode, popotovanje po poteh osvoboditve. Ključ, ki odpira tudi marsikatera druga vrata, in toliko univerzalno delo, da bi lahko bilo napisano tudi v Španiji, Franciji, na Portugalskem ali kateri koli obmorski vasici. Knjiga je izšla ob pravem času, sedaj, ko lahko nekoliko bolje razumemo delavke v tovarnah na poti do svobode.
V bistvu 15 evrov niti ni veliko. Za osvoboditev. Knjiga govori o neki dejavnosti, v nekem času, na neki lokaciji, njena izjemnost pa je v tem, da več pove o tem, o čemer ne govori. O nikoli zapisanih spominih vseh, ki so bili zraven. Tako kot fotografija Rosie, ki je zgolj snapshot, iztrgan delček trenutka, bralcu pa dopušča možnost, da si sam zamisli, kaj je bilo pred tem in kaj sledi. Tako kot vsaka pot do svobode nima niti ta zgolj ene poti.
Gre za duh, simbol, ki ga nosi konzerva sardin. Ribja konzerva je najprej konzerva sardin.
Ta najznamenitejša vas na svetu v svojem bistvu ni nič drugačna od ostalih francoskih vasi. Ali vasi nasploh. Živijo po nekem svojem notranjem ustroju in brezčasnosti. Gospodov prav nič ne živcira množica turistov, še manj, kdo je privezal kako dolgo barko. Pomembno je zgolj to, kdo se bolj približa balinčku. To je edini fokus. Ob isti uri, pod istimi borovci. Vso turistično navlako, ki se po vasi premika, pa jemljejo zgolj kot naravni pojav. Kot dež, veter ali sonce. Je pač tukaj.
Pomembno je zgolj balinanje. In sejem. Tržnica. Za vsako vas se od nekdaj ve, kdaj je njihov sejemski dan. Tudi za to. Na Place des Lices je sejem v torek in soboto. Prav tam, na tistem mestu, kjer se balina. V sodobnem urbanizmu se to imenuje sobivanje različnih interesov. Ostale dni je sejem v drugih vaseh. In ko hodiš po tem sejmu, ti kot nepoznavalcu padejo v oko ribje konzerve. Štant z ribjimi konzervami na lokalni tržnici. Trenutek ponovnega odkritja. Zadnje smo pojedli v DIC-u. Kaj za vraga je v teh konzervah, da jih ljudje tako strokovno preglejujejo in izbirajo.
S seboj nosijo veliko več kot zgolj ribe. FOTO: M. F.
Sardine v različnih designih. Tako se ti svet postavi na glavo, še preden se zaveš, za kaj sploh gre. Tradicija pač. Eden tistih pristopov, ki je v nasprotju z nakupom desetih dek motovilčka, za katerega želimo, da bo februarja iz trnovskih vrtov. Gre za drugačno pojmovanje hrane. Pristop, ko ni boljše ali slabše hrane. Ko je ena solata vredna prav toliko kot salama na sosednjem štantu. Ne cenovno, ampak pri kupcu. Ne več in ne manj, ampak enako. Tako je tudi s konzervami.
Ne gre zgolj za ribo, gre za odnos do nečesa drugega. In prav tako ne za zgodbo, kot jih pojmujejo današnji prodajalci zgodb, ki nimajo nobene substance. Gre za duh, simbol, ki ga nosi konzerva sardin. Ribja konzerva je najprej konzerva sardin. Kjer koli na svetu. Šele potem pridejo vse ostale. In prav ta konzerva ima svoj kontekst. Če je disko osvobodil ženske plesanja v paru, jih je ribja konzerva osvobodila odvisnosti od nenežnejšega spola.
Tovarne konzerv, ki jih je bilo nekoč samo na Jadranu več kot petdeset, so omogočile ženskam, najprej na otoku, da so se lahko osvobodile jarma plemena. Da so zaslužile svoj lastni denar in so lahko šle tudi po svoje. Tradicija konzerviranja je sicer daljša od konzerve. Umetnost konzerviranja in danes izjemno popularnega fermentiranja je veliko daljša od tehnologije zapiranja živil. Prav soljenje sardine je tisto znanje, na katerem so zrasle tovarne na otokih in obali. Veliko jih je bilo, ki so se tega učili v Franciji, Španiji ali na Portugalskem, in potem to znanje prinesli v Komižo.
Tistih, ki so po vonju vedeli, kateri sod je pravi. Šele takrat so lahko soljene sardine peljali daleč in jih prodali. Na tem znanju so se razvile tovarne in seveda na ribjih jatah, ki so plavale mimo. Te je bilo treba zaustaviti in shraniti. Kje so ribe doma, ni znano, vedno plavajo zgolj mimo. To je bil čas brez hladilnikov in brez tehnologije. Potem se je pojavila konzerva, na katero so se začele pisati mnoge ribiške zgodbe, še posebno pa zgodbe krvave emancipacije do današnje ravni delavskih pravic. Tudi ta pot je bila trda. Tako kot fotografija sedemletne Rosie, sociologa Lewisa Hina, pove dovolj o izkoriščanju otroškega dela v ribji industriji, tako nosijo zgodbe ribjih konzerv težo emancipacije v vsej svoji sladki, slani in grenki obliki. Zgodbe nekega življenja, ki je pač bilo.
Danes potisnjenega na stran spomina. Lokacije današnjih sončnih zahodov so nekoč imele drugačni duh. In vse to nosijo konzerve sardin. Prav te doživljajo dandanes svojo renesanso. In prav mi smo tisti baksuzi, da nam uspe stvari uničiti, tik preden postanejo ponovno popularne. Kot tovarno koles. Nekateri pač pomnijo in jih sodobni trendi kar tako ne zmedejo. Kot gospode pri balinanju. Tako so dandanes ribje konzerve tiste, ki so v neki svoji novi maniri ujele val craft gibanja.
Obstaja množica majhnih obratov, ki so popularni po svojih omejenih serijah ribjih konzerv. Tudi restavracije in kuharji, ki znajo iz konzervirane ribe pripraviti imenitne jedi. In obstaja publika, ki to prepozna. Ker se zavedajo, da je mala plava riba, kot to imenujejo Dalmatinci, prehranila ljudstvo, in ni razloga, da ga ne bi tudi v prihodnje. V trgovini dobite Delamarisovo konzervo sardin za 1,29 evra.
Cene nekaterih craft konzervarjev lahko dosežejo tudi do 15 evrov za konzervo. Omejene serije ali letnice. Si predstavljate. In tudi ta dražja riba plava vedno mimo. V bistvu pa sploh ne gre za ribo. Gre za ribjo konzervo. Skratka knjiga Zgodbe iz konzerve je izjemno delo, ki je nastalo pod uredniško taktirko Ive Kozmos, Tanje Petrović in Martina Pogačarja ter serijsko odlične oblikovalke Tanje Radež. Ima ritem, ki v svojem latentnem podtonu nosi duh srečanja različnih svetov, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, vonja kamna in valov, solza sreče in svobode.
Čeprav gre za zelo konkretno delo, je vsekakor toliko univerzalno, da se v njenem vzorcu prepozna marsikateri spomin in je ključ, pot ljudi do svobode, popotovanje po poteh osvoboditve. Ključ, ki odpira tudi marsikatera druga vrata, in toliko univerzalno delo, da bi lahko bilo napisano tudi v Španiji, Franciji, na Portugalskem ali kateri koli obmorski vasici. Knjiga je izšla ob pravem času, sedaj, ko lahko nekoliko bolje razumemo delavke v tovarnah na poti do svobode.
V bistvu 15 evrov niti ni veliko. Za osvoboditev. Knjiga govori o neki dejavnosti, v nekem času, na neki lokaciji, njena izjemnost pa je v tem, da več pove o tem, o čemer ne govori. O nikoli zapisanih spominih vseh, ki so bili zraven. Tako kot fotografija Rosie, ki je zgolj snapshot, iztrgan delček trenutka, bralcu pa dopušča možnost, da si sam zamisli, kaj je bilo pred tem in kaj sledi. Tako kot vsaka pot do svobode nima niti ta zgolj ene poti.
