NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Zimska pravljica
Folk je pač guma za nategovanje. Fitnes pripomoček za bolan um
Odpri galerijo
Vrnimo se v čas pravljic. FOTO: M. F.
Pred dnevi sem pred trgovino naletel na zanimiv prizor. Mož je na povodcu peljal psa. Nič nenavadnega, ampak on, mož, je nosil masko, pes pa ne. No, tako daleč smo prišli. Ljudje nosijo nagobčnike, psom pa jih ni treba. Ko bi ta prizor bral nekdo iz drugega sveta, neobremenjen s hierarhijo živalskih vrst pri nas, bi hitro ugotovil bistvo. Na tem planetu so nevarni ljudje, in ne živali. Ljudje so tisti, ki morajo nositi nagobčnike, in ne psi.
Žal v veliko primerih ta opazka od zunaj prekleto drži. In v veliko primerih pogled od zunaj ali mnenje na prvi pogled drži bolj kot vsa nadaljnja odkritja. Lepa in pametna. Tako bi nekdo, ki bi pred sto leti zagledal danes izjemno popularnega nordijskohodca, ugotovil, da se je človeku pač zmešalo ali je doma pozabil smuči in se poleti sprehaja samo s smučarskimi palicami. Če obrnemo na glavo, bi bil to prizor, ko bi se poleti na plaži namesto v japonkah pojavil s pancerji. Vse je možno, so pač takšni časi, da je ljudstvo izjemno raztegljiva kategorija.
Prav zanimivo je gledati, kaj vse lahko z ljudstvom počneš, kaj vse ljudje zdržijo ali prenesejo, kako debelo jim lahko lažeš in bodo vse skupaj dokaj dobro prenesli. Govoriš jim lahko najbolj nemogoče stvari, skoraj nadrealistične, in bodo verjeli. Lahko jim poveš, da si v Prlekiji pil vodo, lahko trdiš, da sta minister in njegova mama nadzirala delo policistov sosednje države, lahko tudi trdiš, da je bolj nevarno, ko se srečata frizer in nepremičninski agent, kot ko se srečata nepremičninski agent in frizer. Folk je pač guma za nategovanje.
Fitnes pripomoček za bolan um. Vse to in še več gledamo tudi zunaj naših meja. In ko bo v prihodnosti nekdo ugotovil, da je za mišice na nogi izjemno koristno, če so čevlji čim težji, da s tem pospešujete cirkulacijo in delovanje celotnega telesa, se nikar ne čudite, ko boste na plaži nosili pancarje in se to nikomur ne bo zdelo nič nenavadnega. Trendi so pač tisti, ki narekujejo obnašanje posameznika. Tudi najbolj brutalni izumi lahko postanejo del vsakdana. Samo da smo in. To ni novo.
Pomnimo splošno popularizacijo Vučko slušalk, gamaš iz časov Valentino diska, mufov in kar je še takih iznajdb, ki so navadno naredile nekaj dobrega in brez njih nisi bil popoln. Tako so se iz zlatih let socializma v najbolj brutalnih različicah vrnile borolete in postale svetovni trend in tako se pojavljajo vedno novi in novi športi, ki imajo v svojem bistvu neko filozofijo, ki vedno znova postavi fundament neki novi veri. Ok. Za devetimi gorami stoji vas, ki jo imenujemo Ramsau. Vas, ki je nekoliko odmaknjena od slovitega Schladminga, živi v svoji zaspani, vendar nič manj zanimivi logiki. Gre za kraj, ki je svoj turistični profil našel v teku na smučeh. Podobno kot naša Pokljuka.
Tek na smučeh je tukaj od nekdaj in se je razvijal skupaj s klasičnim smučanjem, vendar v njegovi senci. Ni tako telegeničen šport. Razvoj različnih športov je pač odvisen od dejstva, kako zanimiv je za gledalce. Sredstva, ki poganjajo razvoj posameznega športa, so pač odvisna od možnosti njegove distribucije prek medijev in posledično dosega publike. Povečevanje popularnosti ali dosega posameznega športa in samo izvajanje pač nista vzročno-posledično povezana.
Nekateri športi nudijo večje veselje tistemu, ki se z njim ukvarja, kot posamezniku, ki ga gleda. In Ramsau je pač eden tistih krajev, ki so se usmerili na šport, ki nudi večji »spaß« tistim, ki se z njim ukvarjajo, kot gledalcem. Res je, da imajo tudi stadion, na katerem se prirejajo vrhunske tekme, ki jih vidimo tudi na TV, ampak to za vsakdanje življenje kraja niti ni tako pomembno. Bolj se veselijo srečanja v lokalni pekarni, ki daje občutek, da je center vasi, in vsi, prav vsi pridejo tja, si izmenjajo pogled, besedo ali zapadejo v kakšno lokalno debato.
Center vasi, kamor greš tudi takrat, ko nič ne potrebuješ. Navade, občutek, da si del neke skupnosti. Danes bi temu rekli, da gre za analogni način življenja. Greš v gostilno sredi mesta, da nekoga srečaš. Ne da bi prej klical, ne da bi se kar koli zmenil. Tako smo v tem Ramsauu čakali na gospoda s Franc Jožef brki, da je vpregel konje in sani. Snega je bilo čez glavo in v treh vrstah smo bili pokriti s težkimi dekami. Tri četrt ure na mrazu v eno smer, ko ponovno ugotoviš, da nobena aplikacija na telefonu ne more v tistem trenutku biti uporabna bolj, kot je flaša domačega šnopsa, ki jo je kočijaž na polovici poti potegnil iz skritega predala na saneh. Takrat nekako ugotoviš, kako malo je treba, da so ljudje zadovoljni. Iskreno in realno.
In sredi tistega snega naenkrat zaustavi pred kočo. Več kot štiristo let stara koča brez električne napeljave. Peč na drva in sveče. Velika kocka domačega masla, jajca, domače mleko iz hleva in rum. Carski praženec. Kaiserscmarrn po domače. Halseralm, če boste iskali na zemljevidu. Tako se imenuje ta oštarija na koncu sveta. In seveda kuhano vino. Bilo je leta 2019. Sliši se kot pravljica. Zimska pravljica. Vendar gre zgolj za izkušnjo neke normalnosti, ko boste želeli ugotoviti, ali še obstajate, ali še ste in ali ste normalni.
Ali čutite toplino šnopsa v mrazu in sladkost šmarna. Sami se odločate. Lahko pa verjamete tistim drugim, ki vas uporabljajo kot fitnes pripomoček za svoj bolni um. Kdaj ste nazadnje koga uščipnili v ta zadnjo? Kdaj ste nazadnje videli otroke, ki se kepajo? Dobrodošli nazaj.
Folk je pač guma za nategovanje. Fitnes pripomoček za bolan um.
Žal v veliko primerih ta opazka od zunaj prekleto drži. In v veliko primerih pogled od zunaj ali mnenje na prvi pogled drži bolj kot vsa nadaljnja odkritja. Lepa in pametna. Tako bi nekdo, ki bi pred sto leti zagledal danes izjemno popularnega nordijskohodca, ugotovil, da se je človeku pač zmešalo ali je doma pozabil smuči in se poleti sprehaja samo s smučarskimi palicami. Če obrnemo na glavo, bi bil to prizor, ko bi se poleti na plaži namesto v japonkah pojavil s pancerji. Vse je možno, so pač takšni časi, da je ljudstvo izjemno raztegljiva kategorija.
Prav zanimivo je gledati, kaj vse lahko z ljudstvom počneš, kaj vse ljudje zdržijo ali prenesejo, kako debelo jim lahko lažeš in bodo vse skupaj dokaj dobro prenesli. Govoriš jim lahko najbolj nemogoče stvari, skoraj nadrealistične, in bodo verjeli. Lahko jim poveš, da si v Prlekiji pil vodo, lahko trdiš, da sta minister in njegova mama nadzirala delo policistov sosednje države, lahko tudi trdiš, da je bolj nevarno, ko se srečata frizer in nepremičninski agent, kot ko se srečata nepremičninski agent in frizer. Folk je pač guma za nategovanje.
Fitnes pripomoček za bolan um. Vse to in še več gledamo tudi zunaj naših meja. In ko bo v prihodnosti nekdo ugotovil, da je za mišice na nogi izjemno koristno, če so čevlji čim težji, da s tem pospešujete cirkulacijo in delovanje celotnega telesa, se nikar ne čudite, ko boste na plaži nosili pancarje in se to nikomur ne bo zdelo nič nenavadnega. Trendi so pač tisti, ki narekujejo obnašanje posameznika. Tudi najbolj brutalni izumi lahko postanejo del vsakdana. Samo da smo in. To ni novo.
Vrnimo se v čas pravljic. FOTO: M. F.
Pomnimo splošno popularizacijo Vučko slušalk, gamaš iz časov Valentino diska, mufov in kar je še takih iznajdb, ki so navadno naredile nekaj dobrega in brez njih nisi bil popoln. Tako so se iz zlatih let socializma v najbolj brutalnih različicah vrnile borolete in postale svetovni trend in tako se pojavljajo vedno novi in novi športi, ki imajo v svojem bistvu neko filozofijo, ki vedno znova postavi fundament neki novi veri. Ok. Za devetimi gorami stoji vas, ki jo imenujemo Ramsau. Vas, ki je nekoliko odmaknjena od slovitega Schladminga, živi v svoji zaspani, vendar nič manj zanimivi logiki. Gre za kraj, ki je svoj turistični profil našel v teku na smučeh. Podobno kot naša Pokljuka.
Tek na smučeh je tukaj od nekdaj in se je razvijal skupaj s klasičnim smučanjem, vendar v njegovi senci. Ni tako telegeničen šport. Razvoj različnih športov je pač odvisen od dejstva, kako zanimiv je za gledalce. Sredstva, ki poganjajo razvoj posameznega športa, so pač odvisna od možnosti njegove distribucije prek medijev in posledično dosega publike. Povečevanje popularnosti ali dosega posameznega športa in samo izvajanje pač nista vzročno-posledično povezana.
Nekateri športi nudijo večje veselje tistemu, ki se z njim ukvarja, kot posamezniku, ki ga gleda. In Ramsau je pač eden tistih krajev, ki so se usmerili na šport, ki nudi večji »spaß« tistim, ki se z njim ukvarjajo, kot gledalcem. Res je, da imajo tudi stadion, na katerem se prirejajo vrhunske tekme, ki jih vidimo tudi na TV, ampak to za vsakdanje življenje kraja niti ni tako pomembno. Bolj se veselijo srečanja v lokalni pekarni, ki daje občutek, da je center vasi, in vsi, prav vsi pridejo tja, si izmenjajo pogled, besedo ali zapadejo v kakšno lokalno debato.
Center vasi, kamor greš tudi takrat, ko nič ne potrebuješ. Navade, občutek, da si del neke skupnosti. Danes bi temu rekli, da gre za analogni način življenja. Greš v gostilno sredi mesta, da nekoga srečaš. Ne da bi prej klical, ne da bi se kar koli zmenil. Tako smo v tem Ramsauu čakali na gospoda s Franc Jožef brki, da je vpregel konje in sani. Snega je bilo čez glavo in v treh vrstah smo bili pokriti s težkimi dekami. Tri četrt ure na mrazu v eno smer, ko ponovno ugotoviš, da nobena aplikacija na telefonu ne more v tistem trenutku biti uporabna bolj, kot je flaša domačega šnopsa, ki jo je kočijaž na polovici poti potegnil iz skritega predala na saneh. Takrat nekako ugotoviš, kako malo je treba, da so ljudje zadovoljni. Iskreno in realno.
In sredi tistega snega naenkrat zaustavi pred kočo. Več kot štiristo let stara koča brez električne napeljave. Peč na drva in sveče. Velika kocka domačega masla, jajca, domače mleko iz hleva in rum. Carski praženec. Kaiserscmarrn po domače. Halseralm, če boste iskali na zemljevidu. Tako se imenuje ta oštarija na koncu sveta. In seveda kuhano vino. Bilo je leta 2019. Sliši se kot pravljica. Zimska pravljica. Vendar gre zgolj za izkušnjo neke normalnosti, ko boste želeli ugotoviti, ali še obstajate, ali še ste in ali ste normalni.
Ali čutite toplino šnopsa v mrazu in sladkost šmarna. Sami se odločate. Lahko pa verjamete tistim drugim, ki vas uporabljajo kot fitnes pripomoček za svoj bolni um. Kdaj ste nazadnje koga uščipnili v ta zadnjo? Kdaj ste nazadnje videli otroke, ki se kepajo? Dobrodošli nazaj.
