Kolumna Mateja Fišerja: Zmagovalci

Te dni se začenja slovita kolesarska dirka po Franciji ali, kot jo po domače imenujemo, Tour de France. Včeraj sem pogledal na prometni portal in videl, da za pot od Ljubljane do Kopra, ki je dolga 106 km, z avtomobilom potrebujete 90 min. To pomeni, da bi Mario Cipollini, ki je leta 1999 odpeljal etapo z najhitrejšim povprečnim časom na Touru, ki je bila dolga 195 km, bil za vami v Kopru zgolj kakšnih trideset minut. Vi z avtomobilom, on z biciklom. Pogačar je leta 2021 vseh 3414 km Toura odpeljal s povprečno hitrostjo 41,17 km na uro. Se pravi, on bi do Kopra potreboval še kakšno minuto več.

Vi z avtomobilom, on z biciklom. Ko so se pred kratkim na nacionalki kresala mnenja o našem prometnem križu, je v oddaji manjkal en gost. Pogrešali smo kakšnega lokalnega župnika, ki ob nedeljah vernikom lajša dušo in jih motivira, da je vredno verjeti, tudi če niso videli, saj je življenje v veri veliko lažje, kot če se zgolj osredotočamo na vsakdanja trda dejstva. S križi so pač križi in res je bolje, da se z njimi ukvarjajo tisti, ki se na tovrstne stvari spoznajo. In tako smo poslušali, da je vse ok, in poslušali, da bo šlo samo na bolje in da je vredno nekoliko potrpeti, ker skozi trpljenje vstopamo v svet svetlejše prihodnosti. Ko je pred desetletjem tedanji nadškof Rode omenil, da bomo ostali edini ateistični otok sredi Evrope, so predvsem domači prometni kreatorji vzeli stvar zelo resno. V nekaj letih smo postali eden najbolj verujočih narodov v tem delu sveta. Otok sredi Evrope. Predvsem tisti, ki se odpravijo na pot. Ker je naglica sramota za mojstra, se držimo tiste južne, ki pravi trikrat meriš, enkrat sekaš. Še vedno smo v dilemi, kaj bi bilo najbolje narediti, da bi slovenski potnik šel skozi, v in iz naše dežele čim udobneje in s čim manj stresa. Baje potrebujemo strategijo. Jasno. Kot vsi pametni narodi. Vse bi bilo lepo in prav, če te strategije ne bi delali že od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je baje bila narejena prva, in če bi danes odgovarjali na izzive transporta, ki prihajajo čez petdeset let. In tako ima nekdo narod za norca in se tisti zdaj izgovarjajo na one pred njimi in kot domine naprej, čeprav je večina tistih, ki so sedaj, bila zraven že prej in še prej, se pravi, da so tisti od sedaj prav tako oni od prej. In rezultat?

Zanimiva je pot, cilj nekoliko manj. FOTO: M. F.

Rezultat je, da še vedno nimamo tistega kurčevega drugega tira, da se človek z vlakom v normalnem času brez prekladanja ne more pripeljati nikamor, da smo uničili edinega letalskega prevoznika in se sedaj čudimo, zakaj nihče ne želi k nam leteti za normalni denar. Poleg tega smo uničili letališče v Mariboru oziroma ga je za naslednjih trideset let prehitelo graško letališče, ob tem pa se realno od Lendave do centra Ljubljane pripelješ v enakem času kot prej, ko je cesta šla čez Elblov hrib pri Lenartu, mimo Štormana in Trojan. Če kje, se je prav pri nas uresničila tista, ki pravi, da pripada prihodnost vlaku. Pot od Dunaja do Ljubljane po stari Terezijini štreki danes traja prav tako dolgo kot z avtomobilom. Pa ne zaradi tega, ker smo vlak toliko izboljšali, ampak ker avtomobilski šofer bije bitko pri Mariboru in nato še na ljubljanski obvoznici, tako da potnik iz vlaka in tisti iz avtomobila hkrati izstopita, če želita doseči glavni štacjon. Skratka, od vseh velikih zgodb, premislekov in dejanj imajo, kot kaže, največ prebivalci Dallasa, ki vedo, da je Slovenija lepa in Luka Dončić najboljši, in Cerkev, ki v razgreti pločevini dobiva množico vernikov, ki verjamejo, da bodo danes prišli v Koper, Ljubljano ali na katero od letališč, da dosežejo lastni El Camino. Verjamejo, čeprav niso videli, ker vedo, da smo na biciklih zmagovalci.