NA EKS
Kolumna Mateja Fisherja: Ivo Štandeker in PM10
Vesti, ki prihajajo iz Sarajeva, so od nekdaj med ljudmi tudi pri nas naletele na posebno pozornost.
Odpri galerijo
Ne vem, zakaj, ampak tista črna Mladina hodi še vedno z nami.
V Sarajevu so bile v teh dneh razglašene izredne razmere, v zraku je bila presežena koncentracija trdnih delcev PM10. Gre za resno opozorilo, ki je posledica načina kurjenja in izpustov v zrak tako individualnih kot industrijskih uporabnikov. To so težave, s katerimi se prebivalci Sarajeva ukvarjajo danes. Vesti, ki prihajajo od tam, so od nekdaj med ljudmi tudi pri nas naletele na posebno pozornost.
Od tistega atentata naprej prek olimpijskih iger, muzike, filmov Emirja Kusturice, zadnje vojne in letošnjih volitev se Sarajevo na neki način nikoli ne pojavi med navadnimi novicami, ampak pridejo od tam vedno zgodbe za naslovno stran. Lahko bi rekli, da smo na neki način prav zadovoljni, ko iz Sarajeva ni novic, saj nikoli nisi ziher, ali bodo dobre ali slabe, so pa cover stories. Ko ni novic, je vse normalno. Pri vsem tem se spominjamo teorij o medijskem poročanju in zaznavanju množic.
Pri vojnem poročanju, predvsem pa pri objavljanju slik z bojišč velja neke vrste pravilo, da želijo ljudje videti vedno bolj krvave podobe, da se jih novica prime. Še vedno potekajo razprave, kako daleč pri tem naj gredo reporterji, fotoreporterji, snemalci in predvsem uredniki, kje naj postavijo mejo, da podob več ne objavijo. Kje je meja, da se informacija še prime, da sporočilo doseže in učinkuje pri bralcih, in kdaj je podoba za povprečnega bralca prehuda.
Resnost situacije na terenu je prav gotovo veliko hujše, kot jo lahko zazna kdo v topli kavarni, ki časopis prebira. Leta 1992 je izšla črna Mladina z eno majhno sličico na sredini naslovnice. Na njej je bil Ivo Štandeker, čepel je ob zidu neke hiše. Zakrival se je pred rafali ali bombami, ki so padale v bližini. Ne vem, zakaj, ampak tista črna Mladina še vedno hodi z nami. Preživela je mnoge selitve od Erjavčeve, Štepanjskega, Trnovske, Vodovodne, Puhove, Ptujske in zdaj na Dunaju. Ne vem, zakaj in kako, vendar je kup tistega nepotrebnega papirja, ki ga vedno seliš s seboj, ker se ti zdi pomemben, pa ne veš točno, ali ga potrebuješ. Vendar hodi z nami. Črna Mladina je del tega kupa.
Črna Mladina je bila posebna izdaja Mladine, ki je izšla ob smrti Iva Štandekerja. Bil je, mislim, naš prvi novinar, ki je izgubil življenje na fronti, in to v Sarajevu, v Dobrinji. Naša generacija je bila s pomembnostjo Kardeljeve in Brozove smrti soočena predvsem prek dejstva, da v vrtec nismo smeli priti oblečeni v pustne maske. Dva pusta sta nam šla. Bil je tak čas, da se ni spodobilo biti našemljen. Edino kolega Boštjan je prišel ob pustu maskiran. In to v kavboja. Pa ne zaradi kakršnega koli političnega vzgiba. Za pusta je bil vedno kavboj, tudi prej in potem, ko sta bila Broz in Kardelj večja tema od pusta. Gre za človeka z močnim karakterjem, še danes, in verjetno mu tedaj mama ni mogla razložiti, zakaj letos ne sme biti kavboj. Če sta dva prej omenjena na nas pustila pečat v delu, ko bi se morali zabavati, so bile informacije o smrti Iva Štandekerja veliko bolj resne.
Kot dijaka iz Križank se me je ta zadeva resnično dotaknila. Ugotoviš, da gre za resno pizdarijo in da je tokrat najebal eden od tistih vunderkindov, ki so bili zbrani okoli Mladine, ki so s svojimi besedili tako rekoč orali po takratnem sistemu v celotni Jugi. Tista Štandekerjeva pot in svinjarija, ki so jo početi v trenutku, ko so ga ranjenega vozili namesto reševali, se nas je dotaknila. Celotna črna Mladina je prikazala povzetek Štandekerjevaga izjemnega dela, ki ga je kot novinar, prevajalec, reporter in predvsem eden tistih, ki so premikali meje pojmovanja in testirali zmožnosti medija, opravil v dobrih tridesetih letih svojega življenja, in predvsem zakulisje, dela skupine, ki ga je kot živega in mrtvega reševala iz vrelega balkanskega lonca. Verjetno je takrat marsikdo zaštekal, kako zares gre pri celotni stvari.
Ob njem je bila ranjena Jana Schneider, na katero sem se nehote spomnil ob prebiranju Štiksove Elijahove stolice, ko postane priimek Šnajder ključ sarajevskega dela zgodbe. Tako jih pomnimo in veliko je tistih, ki nam, ki sedimo v toplih kavarnah in skozi okno gledamo okrašene božične sejme, pišejo zgodbe, v katerih gre zares, v katerih se vidi brezmejnost človeške neumnosti, tragedij in absurda, ki jih tovrstna neumnost lahko povzroči. Za nami so lokalne volitve, volitve pri nas in v sosednjih državah. Črna Mladina je eden tistih dokumentov, ki, če drugega ne, pokaže, kako nevarno je lahko, ko oblast zaupamo bedaku.
Potem pa pride iz Sarajeva novica, da je presežena koncentracija delcev PM10. Poleg vseh novic, ki so prihajale iz Sarajeva, se mi je zdela ta res banalna. Spomnil sem se na Iva Štandekerja in črno Mladino, na čas, ko je šlo zares. Vseeno se mi zdi bolje, da iz Sarajeva ni nobenih novic.
Vseeno se mi zdi bolje, da iz Sarajeva ni nobenih novic. FOTO: Tomi Lombar
Od tistega atentata naprej prek olimpijskih iger, muzike, filmov Emirja Kusturice, zadnje vojne in letošnjih volitev se Sarajevo na neki način nikoli ne pojavi med navadnimi novicami, ampak pridejo od tam vedno zgodbe za naslovno stran. Lahko bi rekli, da smo na neki način prav zadovoljni, ko iz Sarajeva ni novic, saj nikoli nisi ziher, ali bodo dobre ali slabe, so pa cover stories. Ko ni novic, je vse normalno. Pri vsem tem se spominjamo teorij o medijskem poročanju in zaznavanju množic.
Pri vojnem poročanju, predvsem pa pri objavljanju slik z bojišč velja neke vrste pravilo, da želijo ljudje videti vedno bolj krvave podobe, da se jih novica prime. Še vedno potekajo razprave, kako daleč pri tem naj gredo reporterji, fotoreporterji, snemalci in predvsem uredniki, kje naj postavijo mejo, da podob več ne objavijo. Kje je meja, da se informacija še prime, da sporočilo doseže in učinkuje pri bralcih, in kdaj je podoba za povprečnega bralca prehuda.
Resnost situacije na terenu je prav gotovo veliko hujše, kot jo lahko zazna kdo v topli kavarni, ki časopis prebira. Leta 1992 je izšla črna Mladina z eno majhno sličico na sredini naslovnice. Na njej je bil Ivo Štandeker, čepel je ob zidu neke hiše. Zakrival se je pred rafali ali bombami, ki so padale v bližini. Ne vem, zakaj, ampak tista črna Mladina še vedno hodi z nami. Preživela je mnoge selitve od Erjavčeve, Štepanjskega, Trnovske, Vodovodne, Puhove, Ptujske in zdaj na Dunaju. Ne vem, zakaj in kako, vendar je kup tistega nepotrebnega papirja, ki ga vedno seliš s seboj, ker se ti zdi pomemben, pa ne veš točno, ali ga potrebuješ. Vendar hodi z nami. Črna Mladina je del tega kupa.
Črna Mladina je bila posebna izdaja Mladine, ki je izšla ob smrti Iva Štandekerja. Bil je, mislim, naš prvi novinar, ki je izgubil življenje na fronti, in to v Sarajevu, v Dobrinji. Naša generacija je bila s pomembnostjo Kardeljeve in Brozove smrti soočena predvsem prek dejstva, da v vrtec nismo smeli priti oblečeni v pustne maske. Dva pusta sta nam šla. Bil je tak čas, da se ni spodobilo biti našemljen. Edino kolega Boštjan je prišel ob pustu maskiran. In to v kavboja. Pa ne zaradi kakršnega koli političnega vzgiba. Za pusta je bil vedno kavboj, tudi prej in potem, ko sta bila Broz in Kardelj večja tema od pusta. Gre za človeka z močnim karakterjem, še danes, in verjetno mu tedaj mama ni mogla razložiti, zakaj letos ne sme biti kavboj. Če sta dva prej omenjena na nas pustila pečat v delu, ko bi se morali zabavati, so bile informacije o smrti Iva Štandekerja veliko bolj resne.
Ne vem, zakaj, ampak tista črna Mladina hodi še vedno z nami.
Kot dijaka iz Križank se me je ta zadeva resnično dotaknila. Ugotoviš, da gre za resno pizdarijo in da je tokrat najebal eden od tistih vunderkindov, ki so bili zbrani okoli Mladine, ki so s svojimi besedili tako rekoč orali po takratnem sistemu v celotni Jugi. Tista Štandekerjeva pot in svinjarija, ki so jo početi v trenutku, ko so ga ranjenega vozili namesto reševali, se nas je dotaknila. Celotna črna Mladina je prikazala povzetek Štandekerjevaga izjemnega dela, ki ga je kot novinar, prevajalec, reporter in predvsem eden tistih, ki so premikali meje pojmovanja in testirali zmožnosti medija, opravil v dobrih tridesetih letih svojega življenja, in predvsem zakulisje, dela skupine, ki ga je kot živega in mrtvega reševala iz vrelega balkanskega lonca. Verjetno je takrat marsikdo zaštekal, kako zares gre pri celotni stvari.
Vesti, ki prihajajo iz Sarajeva, so od nekdaj med ljudmi tudi pri nas naletele na posebno pozornost.
Ob njem je bila ranjena Jana Schneider, na katero sem se nehote spomnil ob prebiranju Štiksove Elijahove stolice, ko postane priimek Šnajder ključ sarajevskega dela zgodbe. Tako jih pomnimo in veliko je tistih, ki nam, ki sedimo v toplih kavarnah in skozi okno gledamo okrašene božične sejme, pišejo zgodbe, v katerih gre zares, v katerih se vidi brezmejnost človeške neumnosti, tragedij in absurda, ki jih tovrstna neumnost lahko povzroči. Za nami so lokalne volitve, volitve pri nas in v sosednjih državah. Črna Mladina je eden tistih dokumentov, ki, če drugega ne, pokaže, kako nevarno je lahko, ko oblast zaupamo bedaku.
Potem pa pride iz Sarajeva novica, da je presežena koncentracija delcev PM10. Poleg vseh novic, ki so prihajale iz Sarajeva, se mi je zdela ta res banalna. Spomnil sem se na Iva Štandekerja in črno Mladino, na čas, ko je šlo zares. Vseeno se mi zdi bolje, da iz Sarajeva ni nobenih novic.
