NA EKS
Kolumna Mateja Fisherja: Kje ste bili 11. 9.
Zaradi pisanja, zaradi javno objavljene besede, mnenja je nekdo s človekom fizično obračunal.
Odpri galerijo
Pogled na Ground Zero, mesto, kjer sta nekoč stala dvojčka. FOTO: Matej Fišer
9/11, kot je po ameriškem sistemu pisanja datumov postal napad na dvojčka, je zapisan v svetovno zgodovino. Sam sem bil v Fari pri Kostelu, na tako imenovanem civilnem služenju vojaškega roka. Prav tam, na tisti lokaciji, ki je bila v stilu nadrealistov še kakšno desetletje in pol pred tem fora, ki so si jo izmislili pri enem od tednikov in se je glasila »ko bom velik, bom carinik na Kolpi«. Mislim, da so bile takrat izdane tudi broške, ki so se v pankovski modi nosile na kavbojskih jaknah. Ko bom velik, bom carinik na Kolpi in prekrižan 133 so bile verjetno ene najbolj prodajanih. 133 se je nanašal na člen 133 kazenskega zakonika SFRJ oziroma na verbalni delikt, sovražno propagando, ki je veljala za kazniva dejanja zoper temelje tedanje družbe. »(1) Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve, k razbijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti, k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov, k odporu proti odločitvam pristojnih organov oblasti in samouprave, ki so pomembne za varnost in razvoj socialističnih, samoupravnih odnosov, varnost in obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do deset let.
(2) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena s pomočjo ali pod vplivom iz tujine, se kaznuje z zaporom najmanj treh let. (3) Kdor pošilja ali spravlja v SFRJ agitatorje ali propagandni material za izvrševanje dejanj iz prvega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta. (4) Kdor izdeluje ali razmnožuje sovražni propagandni material z namenom, da bi ga razširjal, ali kdor ima pri sebi ta material, čeprav ve, da je namenjen za razširjanje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.« Tako se je glasil sloviti člen 133, ki je bil dovolj ohlapen, da se ga je lahko uporabilo takrat, ko je marsikomu, ki je želel zaplavati proti toku, dodalo na hrbtenico dodatno utež. Danes so stvari drugačne, vendar se nam je začelo ponovno kolcati po tisti fori o cariniku in številki 133. Kot kaže, gre za neke univerzalne stvari, ki postajajo vsake toliko časa vsaj delno aktualne.
Tako novinar Miro Petek, ki so ga za širšo javnost »neznanci« zaradi njegovega pisanja pretepli do neprepoznavnosti, v kolumni na strankinih straneh leta 2019 med drugim zapiše: »… Malo starejši se seveda spomnimo aktivnosti okrog 133. člena, ki so se dogajale v Jugoslaviji ob njenih izdihljajih. Šeks, Šešelj, Paraga, Čičak, Olujić, Milić, Demaqi, vse tja do aretacije Janeza Janše in procesa JBTZ. Takrat je vrelo, zavedali smo se, da nas policijska država Jugoslavija duši, in hoteli smo v nove zarje. Danes pa se poskusi vnovičnega uzakonjenja verbalnega delikta v medijski zakonodaji spremljajo precej brezbrižno, brez večjega zgražanja, kaj šele protesta. Medijsko enoumje je pri ljudeh odplaknilo še zadnji izdihljaj kritičnega mišljenja in v glavah naredilo velik prazen prostor za razuzdano potrošništvo in ceneno zabavljaško medijsko hrano …«. Zaradi pisanja, zaradi javno objavljene besede, mnenja je nekdo s človekom fizično obračunal. Uporabil silo in ne protiargument, dialog. In tako sem bil na tisti Kolpi, ki je bila takrat in je še danes mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, ki sicer v času SFRJ-člena 133 nista veljali za tujino, in gledal televizijo, ko so v živo prenašali katastrofo iz New Yorka. Starejši domačini, ki so ob tej Kolpi živeli, meje sicer niso priznavali oziroma so se vozili čez to mejo z mopedi in kolesi brez kakršnega koli dokumenta na njivo in v trgovino ne glede na to, na kateri strani meje je bila. Odvisno, kaj so potrebovali in kaj je bilo treba opraviti. In so živeli brez kakršnih koli težav v harmoniji z naravo in soljudmi na obeh bregovih reke. James Nachtwey, eden najboljših živečih vojnih fotografov, večkratni dobitnik slovite nagrade World Press Photo, je eden tistih, ki je bil s svojim fotoaparatom zraven pri največjih vojnih grozotah sodobne civilizacije. Njegove fotografije so odpirale oči tistim, ki nismo bili zraven, in so celemu svetu kazale, da svet ni zgolj rožnat in cvetoč. Obiskal je najhujša bojišča tega sveta in se neko noč vrnil v New York iz Francije. Ko je zjutraj v svojem apartmaju na spodnjem Manhattnu pil kavo, je zagledal množico ljudi, ki zrejo v oblak dima. Odpravil se je proti izvoru dima, čeprav so se drugi od tam umikali. Njegovi posnetki rušenja dvojčkov, ljudje, ki bežijo, in mesto, prekrito z dimom in prahom, so zabeleženi na sedemindvajsetih rolah filma. To so posnetki, ki so obšli ves svet, in, kar je najbolj ironično, bili tudi od oblasti uporabljeni in zlorabljeni, kot opravičilo za napad na Irak. Ko je obšel ves svet, se mu je vojna zgodila na domačem pragu. In danes spet gledamo Afganistan in se sprašujemo, kje ste bili takrat in takrat. Kot da je pomembno. Mar nismo teh tem o cariniku na Kolpi, o verbalnem deliktu, o talibanih in mnogo drugih že enkrat absolvirali? Ni vprašanje, kje ste bili, vprašanje je, kaj ste naredili takrat, ko ste bili na poziciji, da kaj naredite. Kaj ste naredili takrat, ko ste bili na oblasti, da se vam teme iz preteklosti ne bodo ponovile. Ker se lahko v najslabšem primeru obrnejo proti vam samim.
Zaradi pisanja, zaradi javno objavljene besede, mnenja je nekdo s človekom fizično obračunal.
(2) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena s pomočjo ali pod vplivom iz tujine, se kaznuje z zaporom najmanj treh let. (3) Kdor pošilja ali spravlja v SFRJ agitatorje ali propagandni material za izvrševanje dejanj iz prvega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta. (4) Kdor izdeluje ali razmnožuje sovražni propagandni material z namenom, da bi ga razširjal, ali kdor ima pri sebi ta material, čeprav ve, da je namenjen za razširjanje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.« Tako se je glasil sloviti člen 133, ki je bil dovolj ohlapen, da se ga je lahko uporabilo takrat, ko je marsikomu, ki je želel zaplavati proti toku, dodalo na hrbtenico dodatno utež. Danes so stvari drugačne, vendar se nam je začelo ponovno kolcati po tisti fori o cariniku in številki 133. Kot kaže, gre za neke univerzalne stvari, ki postajajo vsake toliko časa vsaj delno aktualne.
Tako novinar Miro Petek, ki so ga za širšo javnost »neznanci« zaradi njegovega pisanja pretepli do neprepoznavnosti, v kolumni na strankinih straneh leta 2019 med drugim zapiše: »… Malo starejši se seveda spomnimo aktivnosti okrog 133. člena, ki so se dogajale v Jugoslaviji ob njenih izdihljajih. Šeks, Šešelj, Paraga, Čičak, Olujić, Milić, Demaqi, vse tja do aretacije Janeza Janše in procesa JBTZ. Takrat je vrelo, zavedali smo se, da nas policijska država Jugoslavija duši, in hoteli smo v nove zarje. Danes pa se poskusi vnovičnega uzakonjenja verbalnega delikta v medijski zakonodaji spremljajo precej brezbrižno, brez večjega zgražanja, kaj šele protesta. Medijsko enoumje je pri ljudeh odplaknilo še zadnji izdihljaj kritičnega mišljenja in v glavah naredilo velik prazen prostor za razuzdano potrošništvo in ceneno zabavljaško medijsko hrano …«. Zaradi pisanja, zaradi javno objavljene besede, mnenja je nekdo s človekom fizično obračunal. Uporabil silo in ne protiargument, dialog. In tako sem bil na tisti Kolpi, ki je bila takrat in je še danes mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, ki sicer v času SFRJ-člena 133 nista veljali za tujino, in gledal televizijo, ko so v živo prenašali katastrofo iz New Yorka. Starejši domačini, ki so ob tej Kolpi živeli, meje sicer niso priznavali oziroma so se vozili čez to mejo z mopedi in kolesi brez kakršnega koli dokumenta na njivo in v trgovino ne glede na to, na kateri strani meje je bila. Odvisno, kaj so potrebovali in kaj je bilo treba opraviti. In so živeli brez kakršnih koli težav v harmoniji z naravo in soljudmi na obeh bregovih reke. James Nachtwey, eden najboljših živečih vojnih fotografov, večkratni dobitnik slovite nagrade World Press Photo, je eden tistih, ki je bil s svojim fotoaparatom zraven pri največjih vojnih grozotah sodobne civilizacije. Njegove fotografije so odpirale oči tistim, ki nismo bili zraven, in so celemu svetu kazale, da svet ni zgolj rožnat in cvetoč. Obiskal je najhujša bojišča tega sveta in se neko noč vrnil v New York iz Francije. Ko je zjutraj v svojem apartmaju na spodnjem Manhattnu pil kavo, je zagledal množico ljudi, ki zrejo v oblak dima. Odpravil se je proti izvoru dima, čeprav so se drugi od tam umikali. Njegovi posnetki rušenja dvojčkov, ljudje, ki bežijo, in mesto, prekrito z dimom in prahom, so zabeleženi na sedemindvajsetih rolah filma. To so posnetki, ki so obšli ves svet, in, kar je najbolj ironično, bili tudi od oblasti uporabljeni in zlorabljeni, kot opravičilo za napad na Irak. Ko je obšel ves svet, se mu je vojna zgodila na domačem pragu. In danes spet gledamo Afganistan in se sprašujemo, kje ste bili takrat in takrat. Kot da je pomembno. Mar nismo teh tem o cariniku na Kolpi, o verbalnem deliktu, o talibanih in mnogo drugih že enkrat absolvirali? Ni vprašanje, kje ste bili, vprašanje je, kaj ste naredili takrat, ko ste bili na poziciji, da kaj naredite. Kaj ste naredili takrat, ko ste bili na oblasti, da se vam teme iz preteklosti ne bodo ponovile. Ker se lahko v najslabšem primeru obrnejo proti vam samim.
