Kolumna Mateja Fisherja: Kmet z orglicami

Prijatli! Obrodile so trte vince nam sladko. Pri nas se radi vesimo na kulturo pitja vina. Ko ti o tem govori nekdo z dokaj rdečim nosom, vidiš, da gre za pokrivanje neke druge »profesije«. Kultura je v današnjih dneh bolj osovražen izraz kot izraz pitje. Kultura pitja. Nekoč je živel gospod Čurin. Vinogradnik. Srečal sem ga na seminarju v ptujskem vinogradniškem centru ali kako se je že imenovala ustanova za strokovni napredek slovenskega vinogradništva, kjer so vinogradnike izobraževali o pomenu blagovnih znamk.


Predavanje je bilo dokaj teoretično, neke vrste Kotler za kmete. Pri tisti dolgi mizi sem bil z občutno najmanjšimi dlanmi in verjetno edini brez vinograda. Konec predavanja je bil odprt za vprašanja. Oglasil se je prav on. Gospod Čurin. Z enostavnim vprašanjem, ali je narobe, da ima na flašah svoj priimek in ne blagovne znamke. Odgovor nekoga, ki želi dobiti posel, je verjetno jasen. Sledil je teoretični gumitvist, ki na koncu na zastavljeno vprašanje ni dal odgovora. Treba je razumeti, da je bil gospod Čurin takrat resnični brand.

Njegova vina so se pila po vsem svetu tudi v najprestižnejših londonskih restavracijah. Veljal je za pionirja ledenih vin in jagodnih izborov. Verjetno je prej kot kdor koli zaštekal, da so štajerske lege zadnje, ki imajo dovolj sonca, a je na njih še vedno mogoče ujeti tistih nekaj prepotrebnih zamrznjenih dni. Južneje teh priložnosti nimajo. Skratka, človek je bil tako strokovno kot osebnostno brand, ki je videl daleč prek meja prleških vinogradov. A se je vseeno dal učiti, tudi od takih, ki so to, kar je on v praksi že dosegel, brali le v prevedenih knjigah.

Danes na steklenici iz njegovih vinogradov ni več njegovega podpisa Čurin. So ga zrihtali. In tako se pojavljajo brandi in ne vina vinogradnikov. Danes je pomembno, da imaš klobuk ali očala, da natepavaš selfije z različnimi trash zvezdami, pomembno je, kako je tvoj nono iz Francije z biciklom pripeljal zlati kamen, ki je zdaj v vinogradu, in podobne nebuloze, še najmanj pa je pomembno, kaj je v steklenici. Vse je kao zgodba, vse je forma, vsebina ne igra vloge. Ko greš na kakšen vinski festival, imaš občutek, da si prišel v deželo pravljic.

Tudi starejša generacija želi slediti tem novodobnim trendom, a se že na daleč vidi, da to ni njihov svet. Velike dlani in naj produkt govori sam zase. To je bližje njihovi filozofiji. Beremo, da je vina veliko preveč in bo država sofinancirala zeleno trgatev. Verjetno nekaj najbolj čudnega, kar se lahko zgodi nekemu kmetu. Da bi vse leto garal in na koncu dva meseca pred trgatvijo vse skupaj porezal ter pustil na tleh, samo zaradi tega, da dobiš polovico zaslužka. Če je tukaj kalkulacija, to pomeni, da kmetje delajo z večjimi maržami kot trgovci, ali pa to zgolj pomeni, da v sistemu nekaj ne štima. Izgovor so evropske direktive. Podobno so nas navlekli s cuker peso. Če poskušamo to prikazati nekoliko bolj plastično in se v skladu z definicijo kulture pitja prestavimo na kulturno področje, je to enako, kot bi pisatelj napisal tri četrtine romana, potem pa se, tik preden začne pisati razplet, minister odloči, da je romanov preveč, in plača pisatelju polovico honorarja, da romana ne konča.

Na tak razpis se prijavi sto petdeset pisateljev. V končnem tudi pisanje romana traja eno leto. Kaj vse bi govorili o prisesniški drhali, ki molze državni denar in nič ne dela. Nekateri bi se penili bolj, kot ko bi pojedli gasilni aparat. Pri kmetih pa je normalno, da dobijo subvencijo za hektar, za točo, za sušo, za traktor, za štalo in na koncu, da porežejo pridelek in ga pustijo na tleh. Saj kmet ne seje pšenice in ne dela vina zato, da dobi svoj honorar. Tako pisatelj ne piše romana zgolj zaradi svojega honorarja. Če je tako, lahko ugasnemo tudi mestno razsvetljavo, saj res nima smisla, da celo mesto sveti zgolj zaradi dveh pešcev, ki se ponoči sprehajata. Tako je tudi s to zeleno trgatvijo.

Najprej se moramo odločiti, ali je vina res preveč ali premalo. Če država podpira neke kakovostne pisatelje in umetnike, ki morajo z nekimi referencami dokazovati, da si to zaslužijo in sodijo v elito, ki jo želimo imeti, je pri kmetih podpore deležen vsak, ki ima hektarje zemlje. Na kulturi bi pomenilo, da je lahko vsak, ki ima dve nogi, plesalec in lahko prejme subvencijo. Grozdje, ki ga nekdo goji zato, ker mu je to všeč, ni nujno vino. Lahko je verjus, lahko vermouth, konjak, lahko grozdni sok, lahko so rozine, lahko je kis, lahko pa je tudi izjemno kakovostno vino. Tisti, ki imajo dovolj znanja in jajc, naredijo vrhunsko vino, lahko tudi ledeno ali jagodni izbor, tako kot je to počel Stanko Čurin.

Pri najboljših vina ni nikoli preveč in takšne je treba podpreti. Tisti, ki naredijo slabo vino, pa naj sami razmišljajo, kaj bodo z njim. Mogoče je za državo ceneje, da jim plača, da ne počnejo nič, ali pa jim kupi orglice, naj pred hišo igrajo »prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko«. Le slabega vina naj ne delajo. Če se spet vrnemo na kulturo in vzamemo v obzir, iz katere pesmi prihaja naša himna, bi lahko bila v Sloveniji pridelava slabega vina kvalificirana kot kriminalno dejanje ali najmanj žalitev državnih simbolov, med katere himna tudi spada.