Kolumna Mateja Fisherja: Poslanec išče službo

Si predstavljate, da ste čevljar? Po navadi je ta obrt šla iz roda v rod. Več kot 40 različnih operacij je potrebnih, da nastanejo na roko narejeni čevlji. Za vsako je potrebne veliko spretnosti in potrpežljivosti. Najprej vajeništva in potem mojstrstva. Zaradi tega je dal čevljar svojega sina v uk k drugemu dobremu čevljarju, da je pri mojstru šel skozi fazo solz in znoja, preden se je vrnil domov in prevzel obrt. Stari mu je to predal takrat, ko je bil dovolj dober. Ker je na čevljih pisalo, kdo jih je naredil, in ni je hujše blamaže, če koga žulijo čevlji, na katerih je tvoje ime. Mojstri so pazili na svoje dobro ime. Pa ne zgolj zaradi nekega svojega prenabasanega ega, ampak zaradi dejstva, da je le dobro ime zagotavljalo v družbi ugled, še posebno pa zaradi dejstva, da je dobro ime zagotavljalo kruh za družino. Biti mojster je pomenilo, da nekaj, s čim se ukvarjaš, znaš narediti dobro. V bistvu gre za zelo enostaven način razmišljanja. In potem so dobri ustanovili cehe, v katerih so se zedinili, da je vredno držati skupaj, in na neki način določiti merila, kaj in katere spretnosti je treba imeti, da lahko posamezno delo opravljaš. Tako se je tudi vedelo, kdo bo vedno ostal vajenec in kdo je lahko mojster. Določili so pravila, ki so se jih vsi držali, in zaradi tega je bilo vsem bolje. Ko si na vrata napisal mojster, so tudi ljudje, ki so naročali njihove storitve, vedeli, da ta nekaj velja. Kršenje cehovskih pravil se je strogo kaznovalo, saj je posamezni nevestni mojster s kršitvijo vrgel slabo luč tudi na druge člane ceha in posledično ogrozil njihovo eksistenco.

Zaupanje uporabnikov je vrednost, s katero se nihče pameten ni hotel poigravati. Ljudje so od nekdaj živeli v skupnostih. To jim je zagotavljalo preživetje. Že od plemenskih zvez beležimo tudi neko organizacijo. Šef plemena je bil pač tisti, ki je bil najbolj moder in si je z dejanji, ki jih je naredil za pleme, pridobil zaupanje članov. Bil je tisti, za katerega so ljudje mislili, da jim zagotavlja preživetje. Tako se je organizacija družbe skozi preteklost razvijala v želji, da nenehno napreduje. Kakšnemu nevestnemu voditelju je vmes tudi odpadla glava, pa ne zgolj zato, da bi ljudje videli, kako delujejo tehnološki izumi, kot je na primer giljotina, ampak predvsem zaradi pomanjkanja zaupanja. Zaradi izdaje zaupanja. A plemensko organiziranje se je nadaljevalo in so ga med drugimi sprejela plemena, ki so se zadržala pod Alpami, tam med koncem Jadranskega morja in začetkom Panonske nižine. Ker so sosednja plemena že bila organizirana v neko drugačno obliko kot oni sami in se ji je reklo država, so se tudi plemena pod Alpami odločila, da stopijo korak naprej. Organizirali so se v državo. Ta je soglasje vseh, da bodo postavili pravila, po katerih se bodo vsi vedli. To pa zaradi tega, da pridobijo zaupanje, red in jim to posledično zagotavlja boljše življenje in preživetje.

Tako smo dobili državo in tako smo se odločili, se dogovorili, da bomo imeli državne organe in ljudi, ki bodo v našem imenu o posameznih stvareh odločali. Zaradi tega, ker vsi o vsem odločati ne moremo, bomo izbrali tiste, o katerih smo prepričani, da to lahko počnejo v našem imenu. Tako smo sestavili parlament, dobili poslance, potem pa še ministre, za katere verjamemo, da lahko posamezna, ključna vprašanja, ki zadevajo naše življenje, spravijo v neki okvir, ki nam bo omogočal boljše življenje. Skratka, gre za strinjanje ljudi, da te institucije in te ljudi potrebujemo. Tako kot so si čevljarji med seboj zaupali in podelili mojstrski naslov tistim, ki znajo svoje delo opraviti dobro. Takšni so v ponos cehu, in ko imamo med seboj kakovostne mojstre, bodo ljudje bolj zaupali tudi vsem drugim in bomo zaradi tega vsi imeli več. V teh dneh smo priča novim kolobocijam z ministrico. V tem trenutku še ne vemo, kaj je dejansko res in kaj ni, saj se pravna stroka o tem še ni izrekla, je pa navadnemu človeku marsikaj jasno. Če se je to, kar smo videli na TV, dejansko zgodilo, smo lahko zelo žalostni, celo zaskrbljeni. Vzemimo fiktivni primer, da nekdo, ki smo ga izbrali, ki predstavlja nas vse in smo se, ko smo ustanovili državo, o tem strinjali, krade, potem pa še laže. Tako kot pri čevljarjih, to zmanjšuje ugled vseh nas in nas posledično spravlja ob kruh. Če je gospa najboljše, kar imajo upokojenci, to pomeni, da vsi upokojenci kradejo, potem pa še lažejo. Če je gospa najboljše, kar imajo kmetje, to pomeni, da vsi kmetje kradejo, potem pa še lažejo. In tako naprej lahko to potegnemo do ministrov in poslancev. Zdaj pa si prestavljate, da po koncu mandata ti ljudje začnejo iskati službo. Koliko bi jih preživelo v službi pri nekem privatniku, ki bi vedel, da je kandidat za službo pri prejšnjem delodajalcu kradel, potem pa še lagal? Najdite mi normalnega privatnika, čevljarja, ki bi takega delavca vzel v službo. Kako dolgo bi tak delavec obstal v zasebnem sektorju? Ob tem pa ne pozabite, da ste prav vi tem ljudem delodajalci.