NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahkovnika: Uskladitev pokojnin
V Sloveniji bi najprej morali brez izjem odpraviti institut podeljevanja izjemnih pokojnin.
Odpri galerijo
Ljubljana. FOTO: Voranc Vogel
Spremenjen način uskladitve pokojnin dviguje veliko prahu. Februarja se bodo pokojnine povišale za 2,8 odstotka, decembra naslednje leto pa bo še izredna uskladitev, ki bo odvisna od gospodarske rasti v letu 2019. Poslanci so tesno, s samo enim glasom večine, spremenili način te izredne uskladitve pokojnin, ki je po novem v enakih zneskih za vse upokojence in ne več v odstotkih, kot je predlagala vlada. Če bo gospodarska rast letos več kot 2,5-odstotna, se bodo pokojnine decembra 2020 zvišale za 6,50 evra, v primeru več kot 3,5-odstotne rasti bo izvedena v višini 9,75 evra, v primeru več kot 4,5-odstotne rasti pa v višini 13 evrov.
Tisti s podpovprečnimi pokojninami takšen način izredne uskladitve podpirajo, medtem ko se osebam z višjimi pokojninami zdi nepravičen odmik od načela, da je pokojnina odvisna od plačanih prispevkov. Resnici na ljubo to še zdaleč ne bo edini odmik. V Sloveniji bi najprej morali brez izjem odpraviti institut podeljevanja izjemnih pokojnin. Ni ekonomsko utemeljeno niti pravično, da vlada dodeljuje izbranim umetnikom ali športnikom izjemne pokojnine.
Pred osmimi leti so takšno izjemno pokojnino podelili tudi srbsko-hrvaškemu igralcu Radetu Šerbedžiji, ki v slovensko pokojninsko blagajno ni vplačal niti centa. Razprava o načinu usklajevanja pokojnin je tako odmik od bistva problema. Bistvo pa je, da slovenski pokojninski sistem sistematično ustvarja reveže, ker so se pogoji upokojevanja v zadnjih dveh desetletjih močno poslabšali. Že osnova za odmero pokojnine se je iz visokih 85 odstotkov plače leta 2000 krepko znižala.
Zaposleni s povprečno neto plačo lahko danes računa na približno 650 evrov pokojnine, medtem ko je denarna socialna pomoč z varstvenim dodatkom 591 evrov. Tako skoraj ni več razlike med tistimi, ki so štirideset let trdo delali, in tistimi, ki sploh nimajo delovne dobe ter prejemajo socialno pomoč. Zato ni čudno, da marsikateri upokojenec ugotavlja, da se mu ni splačalo delati. Pokojninski sistem, ki zaposlenim s povprečno plačo in polno delovno dobo ne more zagotoviti dostojne pokojnine, ni niti pravičen niti socialno naravnan.
Tisti s podpovprečnimi pokojninami takšen način izredne uskladitve podpirajo, medtem ko se osebam z višjimi pokojninami zdi nepravičen odmik od načela, da je pokojnina odvisna od plačanih prispevkov. Resnici na ljubo to še zdaleč ne bo edini odmik. V Sloveniji bi najprej morali brez izjem odpraviti institut podeljevanja izjemnih pokojnin. Ni ekonomsko utemeljeno niti pravično, da vlada dodeljuje izbranim umetnikom ali športnikom izjemne pokojnine.
Pred osmimi leti so takšno izjemno pokojnino podelili tudi srbsko-hrvaškemu igralcu Radetu Šerbedžiji, ki v slovensko pokojninsko blagajno ni vplačal niti centa. Razprava o načinu usklajevanja pokojnin je tako odmik od bistva problema. Bistvo pa je, da slovenski pokojninski sistem sistematično ustvarja reveže, ker so se pogoji upokojevanja v zadnjih dveh desetletjih močno poslabšali. Že osnova za odmero pokojnine se je iz visokih 85 odstotkov plače leta 2000 krepko znižala.
Zaposleni s povprečno neto plačo lahko danes računa na približno 650 evrov pokojnine, medtem ko je denarna socialna pomoč z varstvenim dodatkom 591 evrov. Tako skoraj ni več razlike med tistimi, ki so štirideset let trdo delali, in tistimi, ki sploh nimajo delovne dobe ter prejemajo socialno pomoč. Zato ni čudno, da marsikateri upokojenec ugotavlja, da se mu ni splačalo delati. Pokojninski sistem, ki zaposlenim s povprečno plačo in polno delovno dobo ne more zagotoviti dostojne pokojnine, ni niti pravičen niti socialno naravnan.
