NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahovnika: Davek na nepremičnine
Odprtih vprašanj v zvezi z nepremičninskim davkom je več kot pametnih odgovorov.
Odpri galerijo
Davek na nepremičnine vsakič znova razburi javnost, saj ima velika večina gospodinjstev v lasti kakšno nepremičnino. Tako kot pri drugih davkih je v ospredju vprašanje pravičnosti. Podlaga za davek bo množično vrednotenje nepremičnin, ki je temeljilo na metodi posplošene vrednosti, za katero se je izkazalo, da je pomanjkljiva.
Vprašanje je tudi, ali je pravično, da je prva nepremičnina, ki jo ima nekdo v lasti, enako obdavčena kot vse naslednje. Po drugi strani pa lahko pridemo v bizarno situacijo, da bo vila v prestolnici, ki je na primer prva nepremičnina posameznika, obdavčena z nižjo stopnjo kot pa kakšen star »vikend« nekoga drugega na Kozjanskem, ker je »vikend« druga nepremičnina. Ena izmed idej je, da se obdavči samo določena kvadratura, ki bi veljala za nadstandardno. Na primer, petdeset ali šestdeset kvadratov na osebo, ki biva v nepremičnini, bi bilo neobdavčenih, na razliko pa se plača davek.
Problem je, da imamo precej starejših ljudi, ki sami živijo v velikih hišah ali stanovanjih in jih že zdaj težko vzdržujejo s pokojnino, ob davčni osnovi, ki bi temeljila na obdavčitvi presežne kvadrature, pa bi bilo še težje. Preselitev v manjšo nepremičnino na stara leta je v tujini sicer precej običajna, v Sloveniji pa zaradi socialno-kulturnih značilnosti nepredstavljiva. Ne smemo tudi zanemariti, da ima veliko ljudi nepremičnine na hrvaški obali, in se postavlja vprašanje statusa premoženja v tujini.
Bo nekdo za vilo v prvi vrsti ob morju v Istri plačeval manj kot nekdo drug za počitniško hišico nekje pri nas? Ključni problem je, da so ljudje nepremičnine gradili s svojimi prihranki, ob gradnji plačali vse dajatve, in se sprašujejo, čemu še dodatne dajatve. Že zdaj plačujemo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki je sicer nepravična dajatev. Zato je odmere tega nadomestila sodišče že marsikje razveljavilo.
Uvedba davka na nepremičnine bo politično mogoča le, če bo temeljila na pravičnejši obdavčitvi namesto zdajšnjega nadomestila in če bo to prihodek lokalnih skupnosti, kot je v tujini. Zdi se, da je odprtih vprašanj v zvezi z nepremičninskim davkom več kot pametnih odgovorov nanje.
Vprašanje je tudi, ali je pravično, da je prva nepremičnina, ki jo ima nekdo v lasti, enako obdavčena kot vse naslednje. Po drugi strani pa lahko pridemo v bizarno situacijo, da bo vila v prestolnici, ki je na primer prva nepremičnina posameznika, obdavčena z nižjo stopnjo kot pa kakšen star »vikend« nekoga drugega na Kozjanskem, ker je »vikend« druga nepremičnina. Ena izmed idej je, da se obdavči samo določena kvadratura, ki bi veljala za nadstandardno. Na primer, petdeset ali šestdeset kvadratov na osebo, ki biva v nepremičnini, bi bilo neobdavčenih, na razliko pa se plača davek.
Problem je, da imamo precej starejših ljudi, ki sami živijo v velikih hišah ali stanovanjih in jih že zdaj težko vzdržujejo s pokojnino, ob davčni osnovi, ki bi temeljila na obdavčitvi presežne kvadrature, pa bi bilo še težje. Preselitev v manjšo nepremičnino na stara leta je v tujini sicer precej običajna, v Sloveniji pa zaradi socialno-kulturnih značilnosti nepredstavljiva. Ne smemo tudi zanemariti, da ima veliko ljudi nepremičnine na hrvaški obali, in se postavlja vprašanje statusa premoženja v tujini.
Bo nekdo za vilo v prvi vrsti ob morju v Istri plačeval manj kot nekdo drug za počitniško hišico nekje pri nas? Ključni problem je, da so ljudje nepremičnine gradili s svojimi prihranki, ob gradnji plačali vse dajatve, in se sprašujejo, čemu še dodatne dajatve. Že zdaj plačujemo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki je sicer nepravična dajatev. Zato je odmere tega nadomestila sodišče že marsikje razveljavilo.
Uvedba davka na nepremičnine bo politično mogoča le, če bo temeljila na pravičnejši obdavčitvi namesto zdajšnjega nadomestila in če bo to prihodek lokalnih skupnosti, kot je v tujini. Zdi se, da je odprtih vprašanj v zvezi z nepremičninskim davkom več kot pametnih odgovorov nanje.
