Kolumna Mateja Lahovnika: Na pragu revščine

Vprašanje minimalne plače ni le ekonomsko, ampak je tudi socialno in politično, ker prejemniki minimalne plače z njo komajda pokrijejo minimalne življenjske stroške. Prav je, da se politiki zavzemajo za dvig minimalne plače, ni pa prav, da tiščijo glavo v pesek pred tem, da je minimalna plača močno obremenjena z dajatvami. Skupni bruto strošek dela je pri minimalni plači za okrog polovico višji od neto minimalne plače.

Tako imajo prav tako delavci, ki opozarjajo, da je minimalna plača prenizka, kot delodajalci, ki opozarjajo na visoke stroške dela. Razlika med tem, koliko delavec podjetnika stane, in tem, kar dobi na svoj transakcijski račun, so različne dajatve države. Problem nastane, če se zaposleni vprašajo, kaj bodo dobili za vse plačane socialne prispevke. S povprečno plačo in polno delovno dobo se ne da doseči pokojnine, ki bi presegala prag revščine. V primeru minimalne plače pa, kljub polni delovni dobi in vseh plačanih prispevkih, pokojnina znaša okrog 500 evrov, kar je le dobrih sto evrov več od socialne pomoči.

V Sloveniji bodo torej mnogi tako rekoč na istem, če bodo vso delovno dobo delali in plačevali prispevke ali če bodo vseskozi prejemali le socialne transferje. Osredotočanje politike samo na vprašanje neto plače je zato premalo. Če je problem samo neto plača, bi bilo veliko bolje povišati splošno olajšavo pri dohodnini in bi se neto plače povišale, ne da bi se hkrati povišali stroški delodajalcem, relativna razmerja med plačami pa bi se ohranila. Država bi torej lahko pomagala delodajalcem z dvigom splošne olajšave pri dohodnini pri zviševanju neto plač. Izpad dajatev pa bi lahko nadomestila, ker bo pobrala precej več DDV zaradi višje porabe kot posledica višjih neto plač. Mejna nagnjenost k potrošnji je namreč v nižjih dohodninskih razredih višja, tako da se bo pomemben del povišanja razpoložljivega dohodka prelil v višjo potrošnjo.

Namesto tega pa smo bili spet priča temu, da je politika prevalila vse breme reševanja problematike nizkih plač na podjetja. Koprive je pač najlažje trgati s tujimi rokami in politiki to z veseljem počnejo.