NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahovnika: Pravica in odgovornost
Zdi se, da spet ravnamo bolj papeško od papeža in zapletamo življenje staršem in dijakom.
Odpri galerijo
Ob koncu šolskega leta je mnoge razburil nov predpis, po katerem bodo lahko učitelji staršem polnoletnih dijakov sporočali ocene ali pa neopravičeno odsotnost le, če bo dijak predhodno za to dal šoli pisno soglasje. To seveda tudi pomeni, da si bodo polnoletni dijaki kar sami pisali opravičila za čas, ko bodo manjkali pri pouku. Učitelji in starši polnoletnega dijaka pa bodo na primer, pred govorilnimi urami, morali pridobiti pisno soglasje dijaka, da se o njem in njegovem delu v šoli lahko pogovarjajo.
Po eni strani je to smešno, ker so starši otroke dolžni preživljati. Zdi se, da spet ravnamo bolj papeško od papeža oziroma da po nepotrebnem zapletamo življenje staršem, dijakom in učiteljem. Navsezadnje je nekako logično, da imajo starši, dokler financirajo svoje otroke, tudi pravico vedeti, ali in kako njihovi otroci izpolnjujejo svoje šolske obveznosti. Po drugi strani je seveda tudi res, da so starši, ki morajo polnoletne dijake v zadnjem letniku srednje šole še vedno nadzirati in preverjati, očitno naredili napako pri vzgoji. Če polnoletnim dijakom ni jasno, da se učijo predvsem zase, potem jim noben nadzor ne more pomagati.
Ne smemo tudi zanemariti, da so polnoletni dijaki tik pred odhodom na univerze in visoke šole, kjer bodo tako ali tako prepuščeni sebi in brez »on-line« nadzora svojih mamic in očkov. Večji problem je, da gresta šolska politika in permisivna vzgoja v smeri, ko imajo dijaki in študenti vse več pravic in vse manj odgovornosti. Dodatna težava je, da gre za vzorec, ki smo mu priča tudi pri upravljanju države, ko moramo davkoplačevalci plačevati davke, hkrati pa pogosto nimamo pravice natančno izvedeti, kako se ti davki porabljajo. Ni malo primerov, ko se podatki o porabi javnega denarja skrivajo pred javnostjo, kot skriva kača noge. Ta primer pa tudi kaže, kako znamo v Sloveniji zaplesti uvajanje evropskih direktiv. V času, ko dijaki pogosto na družabnih omrežjih o sebi in svojih prijateljih razkrijejo precej več osebnih podatkov, kot bi bilo treba in včasih tudi spodobno, se je država spomnila, da je za razkritje šolskih ocen staršem potrebno soglasje dijakov.
Po eni strani je to smešno, ker so starši otroke dolžni preživljati. Zdi se, da spet ravnamo bolj papeško od papeža oziroma da po nepotrebnem zapletamo življenje staršem, dijakom in učiteljem. Navsezadnje je nekako logično, da imajo starši, dokler financirajo svoje otroke, tudi pravico vedeti, ali in kako njihovi otroci izpolnjujejo svoje šolske obveznosti. Po drugi strani je seveda tudi res, da so starši, ki morajo polnoletne dijake v zadnjem letniku srednje šole še vedno nadzirati in preverjati, očitno naredili napako pri vzgoji. Če polnoletnim dijakom ni jasno, da se učijo predvsem zase, potem jim noben nadzor ne more pomagati.
Ne smemo tudi zanemariti, da so polnoletni dijaki tik pred odhodom na univerze in visoke šole, kjer bodo tako ali tako prepuščeni sebi in brez »on-line« nadzora svojih mamic in očkov. Večji problem je, da gresta šolska politika in permisivna vzgoja v smeri, ko imajo dijaki in študenti vse več pravic in vse manj odgovornosti. Dodatna težava je, da gre za vzorec, ki smo mu priča tudi pri upravljanju države, ko moramo davkoplačevalci plačevati davke, hkrati pa pogosto nimamo pravice natančno izvedeti, kako se ti davki porabljajo. Ni malo primerov, ko se podatki o porabi javnega denarja skrivajo pred javnostjo, kot skriva kača noge. Ta primer pa tudi kaže, kako znamo v Sloveniji zaplesti uvajanje evropskih direktiv. V času, ko dijaki pogosto na družabnih omrežjih o sebi in svojih prijateljih razkrijejo precej več osebnih podatkov, kot bi bilo treba in včasih tudi spodobno, se je država spomnila, da je za razkritje šolskih ocen staršem potrebno soglasje dijakov.
