NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahovnika: Sojenje v razumnem roku
Sojenje v razumnem roku je temeljna ustavna pravica, ki se pri nas sistematično krši.
Odpri galerijo
Vsak si zasluži sojenje v razumnem roku ne glede na to, ali je tožeča stranka ali tožena. V Sloveniji pa so sodni postopki tako dolgi, da lahko mirno govorimo o sistematičnem kršenju človekovih pravic, naj gre za gospodarske spore ali kazenske zadeve. Tudi zadnji medijsko odmevni primer Milka Noviča ni izjema, ampak že pravilo.
Celoten postopek prek različnih sodnih stopenj je trajal skoraj štiri leta, v vsem tem času pa sodišče ni omogočilo obrambi zaslišati staršev žrtve, ki menijo, da je obtoženi nedolžen. Najbolj bizarno pri vsem skupaj je, da vrhovno sodišče potem, ko je obtoženi kar štiri leta v priporu, razveljavi sodbo in jo vrne v obravnavo prvostopenjskemu sodišču in potem se vse začne znova. Pozitivno je vsaj to, da so obtoženega ob vseh dvomljivih dokazih in zapletih izpustili, ampak štirih let v priporu mu ne more povrniti nihče. Prav tako tudi ne ponovnega mrcvarjenja v novem sodnem postopku, ki se zna vleči več let. Navsezadnje ni izključeno, da bo vse skupaj zastaralo, in spet ne bo nihče odgovarjal.
Tudi v gospodarskih sporih ni nič boljše. V Sloveniji traja kar štirikrat dlje kot v Nemčiji, da se gospodarski spor na sodišču konča s pravnomočno odločitvijo. Zato se vse več podjetnikov sprašuje, ali je sploh smiselno nekoga tožiti, če mu ne poravna vseh dolgov, ko pa bo do končne odločitve sodišča minilo toliko časa, da se bo vmes lahko marsikaj zgodilo. Ni malo primerov, ko med dolgotrajnim postopkom dolžnik konča v stečaju, pred tem pa še pravočasno po različnih obvodih prenese premoženje na druge pravne ali fizične osebe. Tožniku pa ostanejo sodni stroški in občutek, da ne živi v pravni državi.
Nobenega razloga ni, da se sodne obravnave razpisujejo s takšnim časovnim razmikom, kot se zdaj. Tako marsikdo dobi vtis, kot da si v sodstvu včasih želijo, da zadeva zastara in ni treba sprejeti odločitve. Razumni rok v primeru gospodarskih sporov je nekaj tednov, ali ko gre za kompleksnejše zadeve, do največ leta dni. Če v sodstvu trdijo, da to ni mogoče, naj odstopijo svoja mesta mlajšim in sposobnejšim. V Avstriji, Nemčiji in ZDA je na primer mogoče.
Celoten postopek prek različnih sodnih stopenj je trajal skoraj štiri leta, v vsem tem času pa sodišče ni omogočilo obrambi zaslišati staršev žrtve, ki menijo, da je obtoženi nedolžen. Najbolj bizarno pri vsem skupaj je, da vrhovno sodišče potem, ko je obtoženi kar štiri leta v priporu, razveljavi sodbo in jo vrne v obravnavo prvostopenjskemu sodišču in potem se vse začne znova. Pozitivno je vsaj to, da so obtoženega ob vseh dvomljivih dokazih in zapletih izpustili, ampak štirih let v priporu mu ne more povrniti nihče. Prav tako tudi ne ponovnega mrcvarjenja v novem sodnem postopku, ki se zna vleči več let. Navsezadnje ni izključeno, da bo vse skupaj zastaralo, in spet ne bo nihče odgovarjal.
Tudi v gospodarskih sporih ni nič boljše. V Sloveniji traja kar štirikrat dlje kot v Nemčiji, da se gospodarski spor na sodišču konča s pravnomočno odločitvijo. Zato se vse več podjetnikov sprašuje, ali je sploh smiselno nekoga tožiti, če mu ne poravna vseh dolgov, ko pa bo do končne odločitve sodišča minilo toliko časa, da se bo vmes lahko marsikaj zgodilo. Ni malo primerov, ko med dolgotrajnim postopkom dolžnik konča v stečaju, pred tem pa še pravočasno po različnih obvodih prenese premoženje na druge pravne ali fizične osebe. Tožniku pa ostanejo sodni stroški in občutek, da ne živi v pravni državi.
Nobenega razloga ni, da se sodne obravnave razpisujejo s takšnim časovnim razmikom, kot se zdaj. Tako marsikdo dobi vtis, kot da si v sodstvu včasih želijo, da zadeva zastara in ni treba sprejeti odločitve. Razumni rok v primeru gospodarskih sporov je nekaj tednov, ali ko gre za kompleksnejše zadeve, do največ leta dni. Če v sodstvu trdijo, da to ni mogoče, naj odstopijo svoja mesta mlajšim in sposobnejšim. V Avstriji, Nemčiji in ZDA je na primer mogoče.
