NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahovnika: Zastonjkarski učinek
Objestno ravnanje se preprečuje s hitrimi, učinkovitimi in predvsem vzgojnimi sankcijami.
Odpri galerijo
V zadnjem obdobju so tarča uničenja električna kolesa, ki si jih lahko brezplačno izposodimo v slovenskih mestih. Nekateri zlorabljajo možnost zastonjske izposoje tako, da imajo občine s tem velike stroške, saj kolesa uporabljajo na neprimeren način.
Posamezniki z občinskimi kolesi tako počno vse tiste objestnosti, ki jih nikoli ne bi počeli, če bi bilo kolo njihovo. Nazadnje se je to zgodilo v Trbovljah, kjer jim je uspelo uničiti kolesa v samo nekaj tednih, čeprav enaka uporabljajo poštarji več let. Zastonjska uporaba električnih koles je tako postala primer nemarne in škodljive rabe dobrine, ki jo nekdo dobi v uporabo zastonj. Marsikje se je sprevrgla v neracionalno porabo javnega denarja. Namesto da bi s kolesi ravnali, kot da so njihova, se posamezniki obnašajo, kot da je razpisano tekmovanje, kdo jih bo prej uničil.
Zgodil se je tipičen zastonjkarski »free rider« učinek, ko lahko posamezniki uporabljajo javne dobrine, ne da bi zanje tudi plačali. Stroške uporabe namesto njih plačajo drugi, najpogosteje v obliki že tako ali tako previsokih dajatev. Primer uničevanja električnih koles z objestno uporabo potrjuje, da se posameznik drugače obnaša, ko uporablja dobrino, ki ni njegova oziroma zanjo ni treba plačati. Takšno objestno ravnanje se lahko preprečuje z ustreznim nadzorom in hitrimi, učinkovitimi ter predvsem vzgojnimi sankcijami. Če občine tega ne bodo sposobne zagotavljati, bo sistem zastonjske uporabe električnih koles predstavljal prevelik strošek.
Toleriranje objestnega ravnanja ima namreč praviloma visoko ceno. Zastonjkarstvo v slovenski družbi sicer ni niti nov niti redek pojav. Marsikdo ne plačuje dajatev, hkrati pa poskuša z veliko žlico zajemati socialne pravice in zastonj uporabljati javne dobrine. Pri tem prihaja do zlorab, ki pogosto niso sankcionirane. Obnašanje posameznikov je odvisno od tega, ali je pozitivno vedenje nagrajeno, negativno pa hitro in učinkovito sankcionirano. Več ko bo primerov, ko se objestna uporaba ali celo namerno uničenje dobrin ne sankcionira, manj bo pripravljenosti davkoplačevalcev, da takšen sistem financirajo.
Posamezniki z občinskimi kolesi tako počno vse tiste objestnosti, ki jih nikoli ne bi počeli, če bi bilo kolo njihovo. Nazadnje se je to zgodilo v Trbovljah, kjer jim je uspelo uničiti kolesa v samo nekaj tednih, čeprav enaka uporabljajo poštarji več let. Zastonjska uporaba električnih koles je tako postala primer nemarne in škodljive rabe dobrine, ki jo nekdo dobi v uporabo zastonj. Marsikje se je sprevrgla v neracionalno porabo javnega denarja. Namesto da bi s kolesi ravnali, kot da so njihova, se posamezniki obnašajo, kot da je razpisano tekmovanje, kdo jih bo prej uničil.
Zgodil se je tipičen zastonjkarski »free rider« učinek, ko lahko posamezniki uporabljajo javne dobrine, ne da bi zanje tudi plačali. Stroške uporabe namesto njih plačajo drugi, najpogosteje v obliki že tako ali tako previsokih dajatev. Primer uničevanja električnih koles z objestno uporabo potrjuje, da se posameznik drugače obnaša, ko uporablja dobrino, ki ni njegova oziroma zanjo ni treba plačati. Takšno objestno ravnanje se lahko preprečuje z ustreznim nadzorom in hitrimi, učinkovitimi ter predvsem vzgojnimi sankcijami. Če občine tega ne bodo sposobne zagotavljati, bo sistem zastonjske uporabe električnih koles predstavljal prevelik strošek.
Objestno ravnanje se preprečuje s hitrimi, učinkovitimi in predvsem vzgojnimi sankcijami.
Toleriranje objestnega ravnanja ima namreč praviloma visoko ceno. Zastonjkarstvo v slovenski družbi sicer ni niti nov niti redek pojav. Marsikdo ne plačuje dajatev, hkrati pa poskuša z veliko žlico zajemati socialne pravice in zastonj uporabljati javne dobrine. Pri tem prihaja do zlorab, ki pogosto niso sankcionirane. Obnašanje posameznikov je odvisno od tega, ali je pozitivno vedenje nagrajeno, negativno pa hitro in učinkovito sankcionirano. Več ko bo primerov, ko se objestna uporaba ali celo namerno uničenje dobrin ne sankcionira, manj bo pripravljenosti davkoplačevalcev, da takšen sistem financirajo.
