NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahovnika: Zlorabe prijav bivališč
Državni organi bi morali že v preteklosti sproti preverjati vse sumljive prijave lažnih bivališč.
Odpri galerijo
Zlorabe pri prijavah bivališč tujcev so postale donosen poslovni model na strošek davkoplačevalcev. Na naslovu v Krškem so odkrili prijavljenih 265 tujcev na 85 kvadratnih metrih. V Mariboru, Ljubljani, Kranju in drugod po Sloveniji ni kaj dosti drugače. Od lažnih prijav bivališča imajo koristi tako tisti, ki posodijo svoj naslov za ta namen, kot seveda tujci, ki pri tem sodelujejo. Tujci s tem pridobijo odskočno desko za delo v EU, če se jim uspe prijaviti za stalno, pa so tudi upravičeni do vseh socialnih transferjev.
Temeljna pogoja za pridobitev denarnih socialnih pomoči sta sicer prijavljeno stalno bivališče in dejansko bivanje v Sloveniji, ampak dejanskega bivanja nihče ne preverja na terenu. Ob vseh zlorabah s prijavami bivališč nas ne bi smelo presenetiti, da je delež tujcev med upravičenci do denarne socialne pomoči sicer že za več kot dve tretjini višji, kot je njihov delež v prebivalstvu Slovenije. Centri za socialno delo bi že zdavnaj morali preveriti na terenu, kako je mogoče, da na osemdeset kvadratnih metrih biva po nekaj deset ali celo več kot sto ljudi. V garsonjero res ne bi smel prijaviti več kot pet oseb.
Vlada bo sprejela novelo zakona o tujcih z namenom preprečevanja zlorab, toda ključno bo, da bodo tudi upravne enote, centri za socialno delo in različne inšpekcijske službe začele sistematično preverjati sumljive primere. Nenehno izgovarjanje, kako za nekaj niso pristojni, ali pa, kako nimajo dovolj ljudi in časa, je potuha vsem, ki s temi zlorabami služijo. Državni organi bi morali že v preteklosti sproti preverjati vse sumljive prijave lažnih bivališč. Navsezadnje preverjanje resničnosti prijavljenih podatkov, ob vnebovpijočih ekstremno čudnih primerih, ni samo pravica, ampak tudi dolžnost uradnih organov.
Upravne enote znajo zelo zagreniti življenje ljudem, če želijo brez vseh potrebnih dovoljenj na svoji zemlji ali v hiši kaj prenoviti ali dograditi. V teh primerih očitnih zlorab prijav bivališč z namenom pridobitve premoženjske koristi na račun državnega proračuna pa so državni organi zadnja leta gledali stran in se delali, kot da problema ni.
Temeljna pogoja za pridobitev denarnih socialnih pomoči sta sicer prijavljeno stalno bivališče in dejansko bivanje v Sloveniji, ampak dejanskega bivanja nihče ne preverja na terenu. Ob vseh zlorabah s prijavami bivališč nas ne bi smelo presenetiti, da je delež tujcev med upravičenci do denarne socialne pomoči sicer že za več kot dve tretjini višji, kot je njihov delež v prebivalstvu Slovenije. Centri za socialno delo bi že zdavnaj morali preveriti na terenu, kako je mogoče, da na osemdeset kvadratnih metrih biva po nekaj deset ali celo več kot sto ljudi. V garsonjero res ne bi smel prijaviti več kot pet oseb.
Vlada bo sprejela novelo zakona o tujcih z namenom preprečevanja zlorab, toda ključno bo, da bodo tudi upravne enote, centri za socialno delo in različne inšpekcijske službe začele sistematično preverjati sumljive primere. Nenehno izgovarjanje, kako za nekaj niso pristojni, ali pa, kako nimajo dovolj ljudi in časa, je potuha vsem, ki s temi zlorabami služijo. Državni organi bi morali že v preteklosti sproti preverjati vse sumljive prijave lažnih bivališč. Navsezadnje preverjanje resničnosti prijavljenih podatkov, ob vnebovpijočih ekstremno čudnih primerih, ni samo pravica, ampak tudi dolžnost uradnih organov.
Upravne enote znajo zelo zagreniti življenje ljudem, če želijo brez vseh potrebnih dovoljenj na svoji zemlji ali v hiši kaj prenoviti ali dograditi. V teh primerih očitnih zlorab prijav bivališč z namenom pridobitve premoženjske koristi na račun državnega proračuna pa so državni organi zadnja leta gledali stran in se delali, kot da problema ni.
