NA EKS
Kolumna Mice Marije Kotnik: Oblast, žalitve in dostojanstvo
Skrajni čas bi že bil, da v Sloveniji končno izstopimo iz brezna, polnega blata. Tudi vstran od političnih žaljivk na račun ljudi in institucij.
Odpri galerijo
Obkladanje z žaljivkami FOTOGRAFIJI: GETTY IMAGES
Zdi se, da smo res zakorakali v brezno, polno blata. Žalitev, ki prihajajo iz vseh koncev in krajev, iz državnih ustanov, iz ust visokih uradnikov, politikov, da ne naštevam dlje, je vsak dan več. In nikomur nič. Le nekaterim, zdi se, bolj redkim, se obrača želodec.
Slišim, kako v socialni zbornici ostro obsojajo nedavni zapis uslužbenca na ministrstvu za notranje zadeve na račun zaposlenih v centrih za socialno delo. »Takšni žaljivi zapisi imajo noto diskreditacije in globoko posegajo v integriteto zaposlenih,« zapiše generalni sekretar zbornice Vilko Kolbl. V zbornici zahtevajo umik zapisa in opravičilo.
Znano je, da je uslužbenec ministrstva za notranje zadeve Borut Jakopin, tam pooblaščen za varstvo osebnih podatkov, pred dnevi ravnanje delavcev centra za socialno delo ob smrti 10-letnega dečka, ki je nedavno utonil v reki Soči, pospremil z žaljivim zapisom.
Zato so v Socialni zbornici Slovenije, ki je osrednje strokovno združenje na področju socialnega varstva, zahtevali takojšen umik spornega tvita in javno opravičilo Jakopina zaposlenim v centru za socialno delo.
Vidna članica Socialnih demokratov Sonja Lokar se je na javnost obrnila glede neprimernih izjav državnih uradnikov ter politikov v zadnjih dneh. »Žalostno in neprimerno,« je dejala.
Tudi Sindikatu vojakov Slovenije se obrača želodec. »V Sindikatu vojakov Slovenije se ne moremo znebiti občutka, da se žaljivi nastopi zoper SV iz parlamenta selijo na ulico med državljanke in državljane Slovenije. Naj spomnimo samo na izjavo poslanca o pošiljanju pripadnikov SV na roparske misije na Bližnji vzhod. V Sloveniji ne moremo in ne smemo dopustiti ter nemo spremljati, da bosta žaljenje in sramotenje SV in njenih pripadnikov postali družbeno sprejemljivi, še posebno ne s kaznivimi dejanji,« menijo v vojaškem sindikatu.
V glasilu Zdravniške zbornice Slovenije (avgust/september 2020; stran 14) beremo o nedopustnem blatenju zdravnikov.
Ne pravim, da bi morali biti kot v Turčiji, kjer se zaradi žaljenja predsednika Recepa Tayyipa Erdogana na družabnih omrežjih s kazenskim pregonom že sooča na tisoče ljudi, ali v Pekingu, ki je Hongkongu vsilil zakon, po katerem bo vsako žaljenje kitajske državne himne obravnavano kot kriminalno dejanje, zaradi katerega bodo lahko obsodili kršitelja na tri leta zapora ali plačilo denarne kazni v znesku 6500 ameriških dolarjev.
Ne, daleč od tega, vendar bi bil že skrajni čas, da končno izstopimo iz brezna, polnega blata. Tudi vstran od političnih žaljivk na račun ljudi, institucij …, tudi žensk, ki jih je pri nas najmanj milijon, od mater, snažilk do doktoric in imenitnih novinark. In, seveda, čistilcev, mehanikov, doktorjev, kirurgov in imenitnih novinarjev.
Če kravi rečemo, da je krava, ali je to žalitev? Če konju rečemo, da je konj, je to žalitev? Če človeku rečemo, da je konj, je to žalitev?
Kaj pa vem; za številne je tako vprašanje idiotizem. Znanec, ki se nekaj malega spozna na pravo, mi je povedal, da se je v pravne sisteme evropskih držav zavleklo kar veliko stereotipov v zvezi z živalmi, ki naj bi bili v svoji pojavnosti žaljivke za človekov ego. Pravzaprav za njegovo dostojanstvo.
Prav zaradi tega bi bilo nujno čim prej začeti spoštovati človekovo dostojanstvo, se ga zavedati. Težava je morda le v tem, da bi se tega procesa morali lotiti vsi, vsa piramida družbe, in to ne le zahtevati od tistih na dnu. Zdi se namreč, da bi ta proces morali začeti na vrhu; pri izbrancih naroda, ki so v zadnjem času pravzaprav tisti, ki na dostojanstvo tistih, ki so jih izvolili, pravzaprav pozabljajo.
Slišim, kako v socialni zbornici ostro obsojajo nedavni zapis uslužbenca na ministrstvu za notranje zadeve na račun zaposlenih v centrih za socialno delo. »Takšni žaljivi zapisi imajo noto diskreditacije in globoko posegajo v integriteto zaposlenih,« zapiše generalni sekretar zbornice Vilko Kolbl. V zbornici zahtevajo umik zapisa in opravičilo.
Znano je, da je uslužbenec ministrstva za notranje zadeve Borut Jakopin, tam pooblaščen za varstvo osebnih podatkov, pred dnevi ravnanje delavcev centra za socialno delo ob smrti 10-letnega dečka, ki je nedavno utonil v reki Soči, pospremil z žaljivim zapisom.
Zato so v Socialni zbornici Slovenije, ki je osrednje strokovno združenje na področju socialnega varstva, zahtevali takojšen umik spornega tvita in javno opravičilo Jakopina zaposlenim v centru za socialno delo.
Vidna članica Socialnih demokratov Sonja Lokar se je na javnost obrnila glede neprimernih izjav državnih uradnikov ter politikov v zadnjih dneh. »Žalostno in neprimerno,« je dejala.
Tudi Sindikatu vojakov Slovenije se obrača želodec. »V Sindikatu vojakov Slovenije se ne moremo znebiti občutka, da se žaljivi nastopi zoper SV iz parlamenta selijo na ulico med državljanke in državljane Slovenije. Naj spomnimo samo na izjavo poslanca o pošiljanju pripadnikov SV na roparske misije na Bližnji vzhod. V Sloveniji ne moremo in ne smemo dopustiti ter nemo spremljati, da bosta žaljenje in sramotenje SV in njenih pripadnikov postali družbeno sprejemljivi, še posebno ne s kaznivimi dejanji,« menijo v vojaškem sindikatu.
V glasilu Zdravniške zbornice Slovenije (avgust/september 2020; stran 14) beremo o nedopustnem blatenju zdravnikov.
Ne pravim, da bi morali biti kot v Turčiji, kjer se zaradi žaljenja predsednika Recepa Tayyipa Erdogana na družabnih omrežjih s kazenskim pregonom že sooča na tisoče ljudi, ali v Pekingu, ki je Hongkongu vsilil zakon, po katerem bo vsako žaljenje kitajske državne himne obravnavano kot kriminalno dejanje, zaradi katerega bodo lahko obsodili kršitelja na tri leta zapora ali plačilo denarne kazni v znesku 6500 ameriških dolarjev.
Ne, daleč od tega, vendar bi bil že skrajni čas, da končno izstopimo iz brezna, polnega blata. Tudi vstran od političnih žaljivk na račun ljudi, institucij …, tudi žensk, ki jih je pri nas najmanj milijon, od mater, snažilk do doktoric in imenitnih novinark. In, seveda, čistilcev, mehanikov, doktorjev, kirurgov in imenitnih novinarjev.
Če kravi rečemo, da je krava, ali je to žalitev? Če konju rečemo, da je konj, je to žalitev? Če človeku rečemo, da je konj, je to žalitev?
Kaj pa vem; za številne je tako vprašanje idiotizem. Znanec, ki se nekaj malega spozna na pravo, mi je povedal, da se je v pravne sisteme evropskih držav zavleklo kar veliko stereotipov v zvezi z živalmi, ki naj bi bili v svoji pojavnosti žaljivke za človekov ego. Pravzaprav za njegovo dostojanstvo.
Prav zaradi tega bi bilo nujno čim prej začeti spoštovati človekovo dostojanstvo, se ga zavedati. Težava je morda le v tem, da bi se tega procesa morali lotiti vsi, vsa piramida družbe, in to ne le zahtevati od tistih na dnu. Zdi se namreč, da bi ta proces morali začeti na vrhu; pri izbrancih naroda, ki so v zadnjem času pravzaprav tisti, ki na dostojanstvo tistih, ki so jih izvolili, pravzaprav pozabljajo.
