NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Čakajoč na vzlet
Ali bomo imeli tudi čez 10, 15 let skakalca, ki se bo na novoletni turneji potegoval za najvišja mesta, je pod velikim vprašajem.
Odpri galerijo
Nastop Petra Prevca na ekipni tekmi svetovnega prvenstva v Planici. FOTO: Matej Družnik
Kadar smučarskim skakalcem dlje ne gre po načrtih in željah, se jim največkrat niti sanja ne, kaj počnejo narobe. In obratno; ko se jim nenadoma odpre in začnejo leteti daleč, prav tako pogosto ne vedo, zakaj jim je kar naenkrat steklo kot po maslu. To je velika uganka, ki je niti največji strokovnjaki ne znajo razvozlati.
Toda uspeh se – da ne bo pomote – nikakor ne zgodi čez noč, čeprav je morda kdaj tako videti. Ne, za kolajne skakalci trdo garajo vrsto let, pravzaprav vse od zgodnjega otroštva oziroma od takrat, ko se prvič spustijo najprej po doskočišču in nato še po zaletišču. Vsak skok je izjemno dragocena izkušnja, sleherni odskok in pristanek pomemben kamenček v mozaiku.
Četudi je večina še rosno mladih, ko se prvič predstavijo med svetovno elito, je treba vedeti, da je v povprečju za njimi že (vsaj) desetletje trdega dela. O tem, da se prav vsak skok pozna in da sleherni šteje, mi je pred kratkim v Planici pripovedoval tudi moravški orel Primož Peterka, prvi slovenski skupni zmagovalec prestižne novoletne turneje in nato tudi naš prvi dobitnik velikega kristalnega globusa.
Kako veliko truda je moral vložiti in koliko znoja preliti, da je skočil v svetovni vrh, bi vedel veliko povedati tudi Anže Lanišek, ki nas v teh dneh razveseljuje na znamenitem 69. tekmovanju štirih skakalnic v Nemčiji in Avstriji. Kdor 24-letnega Domžalčana, ki je predvčerajšnjim na slovitem Bergislu navdušil z imenitnim drugim mestom, pozna, dobro ve, kaj vse je moral prestati, da je prišel tako daleč.
Ali bomo imeli tudi čez deset, petnajst let skakalca, ki se bo na turneji od Oberstdorfa do Bischofshofna, ki je v dneh okrog novega leta zagotovo med najbolj gledanimi (športnimi) prireditvami na svetu, potegoval za najvišja mesta, pa je pod velikim vprašajem. Otroci namreč pri nas zaradi strogih ukrepov proti širjenju epidemije novega koronavirusa že dolgo ne morejo oziroma ne smejo trenirati na skakalnicah.
Mednarodna konkurenca pa niti v teh časih ne počiva, ampak s skoki pridno nabira dragocene občutke in izkušnje, z njimi pa pridobiva prednost, ki jo bodo slovenski upi le stežka nadomestili.
Toda uspeh se – da ne bo pomote – nikakor ne zgodi čez noč, čeprav je morda kdaj tako videti. Ne, za kolajne skakalci trdo garajo vrsto let, pravzaprav vse od zgodnjega otroštva oziroma od takrat, ko se prvič spustijo najprej po doskočišču in nato še po zaletišču. Vsak skok je izjemno dragocena izkušnja, sleherni odskok in pristanek pomemben kamenček v mozaiku.
Četudi je večina še rosno mladih, ko se prvič predstavijo med svetovno elito, je treba vedeti, da je v povprečju za njimi že (vsaj) desetletje trdega dela. O tem, da se prav vsak skok pozna in da sleherni šteje, mi je pred kratkim v Planici pripovedoval tudi moravški orel Primož Peterka, prvi slovenski skupni zmagovalec prestižne novoletne turneje in nato tudi naš prvi dobitnik velikega kristalnega globusa.
Kako veliko truda je moral vložiti in koliko znoja preliti, da je skočil v svetovni vrh, bi vedel veliko povedati tudi Anže Lanišek, ki nas v teh dneh razveseljuje na znamenitem 69. tekmovanju štirih skakalnic v Nemčiji in Avstriji. Kdor 24-letnega Domžalčana, ki je predvčerajšnjim na slovitem Bergislu navdušil z imenitnim drugim mestom, pozna, dobro ve, kaj vse je moral prestati, da je prišel tako daleč.
Ali bomo imeli tudi čez 10, 15 let skakalca, ki se bo na novoletni turneji potegoval za najvišja mesta, je pod velikim vprašajem.
Ali bomo imeli tudi čez deset, petnajst let skakalca, ki se bo na turneji od Oberstdorfa do Bischofshofna, ki je v dneh okrog novega leta zagotovo med najbolj gledanimi (športnimi) prireditvami na svetu, potegoval za najvišja mesta, pa je pod velikim vprašajem. Otroci namreč pri nas zaradi strogih ukrepov proti širjenju epidemije novega koronavirusa že dolgo ne morejo oziroma ne smejo trenirati na skakalnicah.
Mednarodna konkurenca pa niti v teh časih ne počiva, ampak s skoki pridno nabira dragocene občutke in izkušnje, z njimi pa pridobiva prednost, ki jo bodo slovenski upi le stežka nadomestili.
