NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Celje za zgled, Olimpija nikakor
O kakšnem načrtnem delu pri Olimpiji že dolgo ni ne duha ne sluha.
Odpri galerijo
Celjski nogometni klub si je z naslovom državnega prvaka z manjšo zamudo podaril najlepše darilo za svoj 100. rojstni dan, ki ga je praznoval konec lanskega leta; davnega 28. decembra 1919 so namreč uradno ustanovili prvi samostojni nogometni klub v največjem mestu ob Savinji.
V Celju so torej celih sto let čakali na to prestižno lovoriko, s katero so se spogledovali mnogi tamkajšnji rodovi žogobrcarjev. Kdor dovolj potrpežljivo čaka, dejansko enkrat tudi dočaka. Varovanci trenerja Dušana Kosića in njegovega pomočnika Roberta Korena, nedolgo tega še enega od nosilcev igre v slovenski reprezentanci, so naslov najboljšega nogometnega kluba na sončni strani Alp osvojili popolnoma zasluženo, saj so v razburljivi končnici unovčili spodrsljaje najhujših tekmecev in se mimo njih zavihteli na vrh. Večletno načrtno delo v knežjem mestu je naposled obrodilo sladke sadove.
O tem pri Olimpiji, namreč o kakšnem planiranem ustvarjanju šampionskega moštva, razvoju mladih igralcev, izbiranju ustreznih okrepitev tako na igrišču kot ob njem, že dolgo ni ne duha ne sluha. Takole od daleč je videti, kot da odgovorni pri ljubljanskem klubu, v katerem so z lastnimi napakami zapravili nemogoče (beri: letošnjo lovoriko), delajo z danes na jutri in ne dolgoročno. To je mogoče soditi tudi po nerazumljivih potezah, ki jih vodilni možje s predsednikom Milanom Mandarićem na čelu vlečejo že več let.
V oči še posebno bodejo (pre)številne trenerske menjave, ki nikakor niso prinesle želenega učinka. Prav nasprotno; za neuspešno se je slednjič izkazala tudi zadnja rošada, po kateri je Ljubljančana Safeta Hadžića po vnovični premestitvi sredi junija na trenerskem stolčku zamenjal Hrvat Dino Skender. Šok terapija je – kot pogosto v takšnih primerih – delovala le nekaj tekem, vsekakor premalo za končni uspeh.
Ko je 51-letni Hadžić, ki naj bi bil za Mandarića oziroma njegove prišepetovalce premalo izkušen v boju za naslov prvaka (in kvalifikacije za ligo prvakov), predal posle 15 let mlajšemu Osiječanu, je Olimpija še vodila na prvenstveni lestvici. S Skenderjem, ki naj bi bil kljub mladosti za odgovorne pri Olimpiji že dovolj izkušen za takšne bitke, pa zmaji na koncu niso izgubili zgolj lovorike v neposrednem obračunu s Celjani, temveč tudi dvoboj za drugo mesto z večnimi tekmeci Mariborčani ...
V Celju so torej celih sto let čakali na to prestižno lovoriko, s katero so se spogledovali mnogi tamkajšnji rodovi žogobrcarjev. Kdor dovolj potrpežljivo čaka, dejansko enkrat tudi dočaka. Varovanci trenerja Dušana Kosića in njegovega pomočnika Roberta Korena, nedolgo tega še enega od nosilcev igre v slovenski reprezentanci, so naslov najboljšega nogometnega kluba na sončni strani Alp osvojili popolnoma zasluženo, saj so v razburljivi končnici unovčili spodrsljaje najhujših tekmecev in se mimo njih zavihteli na vrh. Večletno načrtno delo v knežjem mestu je naposled obrodilo sladke sadove.
O tem pri Olimpiji, namreč o kakšnem planiranem ustvarjanju šampionskega moštva, razvoju mladih igralcev, izbiranju ustreznih okrepitev tako na igrišču kot ob njem, že dolgo ni ne duha ne sluha. Takole od daleč je videti, kot da odgovorni pri ljubljanskem klubu, v katerem so z lastnimi napakami zapravili nemogoče (beri: letošnjo lovoriko), delajo z danes na jutri in ne dolgoročno. To je mogoče soditi tudi po nerazumljivih potezah, ki jih vodilni možje s predsednikom Milanom Mandarićem na čelu vlečejo že več let.
V oči še posebno bodejo (pre)številne trenerske menjave, ki nikakor niso prinesle želenega učinka. Prav nasprotno; za neuspešno se je slednjič izkazala tudi zadnja rošada, po kateri je Ljubljančana Safeta Hadžića po vnovični premestitvi sredi junija na trenerskem stolčku zamenjal Hrvat Dino Skender. Šok terapija je – kot pogosto v takšnih primerih – delovala le nekaj tekem, vsekakor premalo za končni uspeh.
Ko je 51-letni Hadžić, ki naj bi bil za Mandarića oziroma njegove prišepetovalce premalo izkušen v boju za naslov prvaka (in kvalifikacije za ligo prvakov), predal posle 15 let mlajšemu Osiječanu, je Olimpija še vodila na prvenstveni lestvici. S Skenderjem, ki naj bi bil kljub mladosti za odgovorne pri Olimpiji že dovolj izkušen za takšne bitke, pa zmaji na koncu niso izgubili zgolj lovorike v neposrednem obračunu s Celjani, temveč tudi dvoboj za drugo mesto z večnimi tekmeci Mariborčani ...
