NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Fak za zgled!
Bolj kot imena, ki se znajdejo na spisku, navijače običajno zmotijo tista, ki jih ni na njem.
Odpri galerijo
Seznami z igralci, ki jih selektorji reprezentanc posredujejo javnosti pred tekmami, praviloma vselej dvigujejo prah. Bolj kot imena, ki se znajdejo na spisku, navijače običajno zmotijo tista, ki jih ni na njem. V zadnjih letih so se na Slovenskem – pa naj gre za nogomet, košarko ali hokej na ledu – razpasle odpovedi, čedalje več je tistih neupravičenih.
Športniki zaradi različnih razlogov, nemalokrat bolj ali manj nerazumljivih, odpovedujejo igranje za izbrano vrsto. Veliko odsotnosti je povezanih z utrujenostjo, nekateri pa manjkajo tudi zato, ker pač z glavnim trenerjem niso v najboljšem odnosu. Obstajajo tudi takšni, ki so užaljeni, ker selektor ni izpolnil njihovih zahtev in jim ni dodelil kapetanskega traku?!
Za slovenske reprezentance se kajpak odsotnosti asov, ki so se že dokazali in uveljavili v tujini, močno poznajo. Z Janom Oblakom v vratih in Kevinom Kamplom v zvezni vrsti bi bilo naše nogometno moštvo v minuli ligi narodov, v kateri se je odrezalo pod pričakovanji, zagotovo bolj zanesljivo. Kakšno okrepitev bi Anže Kopitar, zvezdnik iz NHL, pomenil za hokejske rise konec aprila na svetovnem prvenstvu skupine B v Kazahstanu, verjetno ni treba posebno omenjati. Z odpovedmi oziroma proti njim se že dolgo spopadajo tudi na Košarkarski zvezi Slovenije, spomnite se samo, denimo, neuspešnega lova na Bena Udriha in Aleksandra Vujačića. Veliko vprašanje je tudi, ali bomo v reprezentančnem dresu še kdaj videli Luko Dončića, ki navdušuje v ligi NBA. Seveda nikogar ni mogoče prisiliti, da bo igral za izbrano vrsto, toda vsi, ki se izogibajo temu, bi morali to povedati naravnost, ne pa da se skrivajo za takšnimi in drugačnimi izgovori.
Iz tega zornega kota je še posebno hvale vredna poteza Jakova Faka, ki je nameraval zaradi komaj prebolele viroze minuli konec tedna izpustiti vse tekme v Oberhofu. Ker pa je tam Roka Tršana tako uščipnilo v hrbtu, da se ni mogel podati na start ekipne preizkušnje in bi naša štafeta ostala brez nastopa, je biatlonec iz Mrkopalja nad Reko – na prošnjo glavnega trenerja Uroša Velepca – čez noč spremenil svoje načrte, se usedel v avtomobil in odpeljal v 700 kilometrov oddaljeni kraj v Turingiji. Na to, da bi mu dolga vožnja in nastop, s katerim je nato prispeval svoj delež k devetemu mestu Slovenije, utegnila bolj škodovati kot koristiti, ni niti pomislil ...
Športniki zaradi različnih razlogov, nemalokrat bolj ali manj nerazumljivih, odpovedujejo igranje za izbrano vrsto. Veliko odsotnosti je povezanih z utrujenostjo, nekateri pa manjkajo tudi zato, ker pač z glavnim trenerjem niso v najboljšem odnosu. Obstajajo tudi takšni, ki so užaljeni, ker selektor ni izpolnil njihovih zahtev in jim ni dodelil kapetanskega traku?!
Bolj kot imena, ki se znajdejo na spisku, navijače običajno zmotijo tista, ki jih ni na njem.
Za slovenske reprezentance se kajpak odsotnosti asov, ki so se že dokazali in uveljavili v tujini, močno poznajo. Z Janom Oblakom v vratih in Kevinom Kamplom v zvezni vrsti bi bilo naše nogometno moštvo v minuli ligi narodov, v kateri se je odrezalo pod pričakovanji, zagotovo bolj zanesljivo. Kakšno okrepitev bi Anže Kopitar, zvezdnik iz NHL, pomenil za hokejske rise konec aprila na svetovnem prvenstvu skupine B v Kazahstanu, verjetno ni treba posebno omenjati. Z odpovedmi oziroma proti njim se že dolgo spopadajo tudi na Košarkarski zvezi Slovenije, spomnite se samo, denimo, neuspešnega lova na Bena Udriha in Aleksandra Vujačića. Veliko vprašanje je tudi, ali bomo v reprezentančnem dresu še kdaj videli Luko Dončića, ki navdušuje v ligi NBA. Seveda nikogar ni mogoče prisiliti, da bo igral za izbrano vrsto, toda vsi, ki se izogibajo temu, bi morali to povedati naravnost, ne pa da se skrivajo za takšnimi in drugačnimi izgovori.
Iz tega zornega kota je še posebno hvale vredna poteza Jakova Faka, ki je nameraval zaradi komaj prebolele viroze minuli konec tedna izpustiti vse tekme v Oberhofu. Ker pa je tam Roka Tršana tako uščipnilo v hrbtu, da se ni mogel podati na start ekipne preizkušnje in bi naša štafeta ostala brez nastopa, je biatlonec iz Mrkopalja nad Reko – na prošnjo glavnega trenerja Uroša Velepca – čez noč spremenil svoje načrte, se usedel v avtomobil in odpeljal v 700 kilometrov oddaljeni kraj v Turingiji. Na to, da bi mu dolga vožnja in nastop, s katerim je nato prispeval svoj delež k devetemu mestu Slovenije, utegnila bolj škodovati kot koristiti, ni niti pomislil ...
