NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Kek brez čarobne paličice
Naši so pokazali premalo, da bi lahko računali na kaj več kot na tretje mesto v skupini G.
Odpri galerijo
Ko se je pred slabim letom za krmilo slovenske nogometne reprezentance vrnil Matjaž Kek, so mnogi (navijači) – čeprav je sam takoj opozoril, da nima čarobne paličice – od njega pričakovali čudež ali revolucijo. A na njihovo razočaranje niso dočakali ne prvega ne druge, če odmislimo (pre)redke prebliske.
Naša izbrana vrsta v najpomembnejši postranski zadevi na svetu je spet ostala pred vrati raja, potem ko se ni uvrstila na 16. evropsko prvenstvo, ki ga bo med 12. junijem in 12. julijem prihodnje leto gostilo ducat držav oziroma mest. A je nekaj časa kazalo nadvse spodbudno. Po spletu okoliščin je imela Slovenija še zlasti po septembrskih domačih zmagah nad favorizirano Poljsko in Izraelom celo tako dobro izhodišče, da so največji optimisti že začeli verjeti, da se bo ponovil scenarij izpred dvajsetih in desetih let, ko so si naši nogometaši najprej pod vodstvom Srečka Katanca priigrali nastop na evropskem (leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem) in nato pod taktirko Matjaža Keka še udeležbo na svetovnem prvenstvu (2010 v Južni Afriki).
Nogometna vročica, ki pred slehernim velikim tekmovanjem in med njim v največji meri – razumljivo – zajame države udeleženke, bo na žalost vnovič obšla deželo na sončni strani Alp. Kekovi varovanci si – če smo pošteni – po prikazanem niti niso zaslužili nastopa na euru 2020. Ko potegnemo črto, so v seštevku kvalifikacij preprosto pokazali premalo, da bi lahko računali na kaj več kot na tretje mesto v skupini G. Po bolečih porazih s Severno Makedonijo in Avstrijo so prejšnji mesec znova padli na trdna tla. Ne bom zapisal realna, ker kljub vsemu verjamem, da so Josip Iličić, Andraž Šporar, Benjamin Verbič in druščina sposobni precej več, kot so pokazali na večini tekem v reprezentančnem dresu.
Zadnjega slab(š)ega vtisa niso popravili niti ob sobotni zmagi pred svojimi navijači v Stožicah, kjer so z zgolj enim avtogolom in večjo muko, kot so mnogi pričakovali, strli odpor z naskokom zadnjeuvrščenih Latvijcev. Kar seveda ni najboljša popotnica pred drevišnjim gostovanjem pri vodilnih Poljakih. Čeprav je v teh kvalifikacijah že bolj ali manj vse odločeno, dvoboj niti ni tako nepomemben. Morebitni podvig v Varšavi bi za naše nogometaše zagotovo pomenil ogromno. Če drugega ne, bi si z njim izdatno okrepili načeto samozavest pred izzivi, ki so še pred njimi.
Naša izbrana vrsta v najpomembnejši postranski zadevi na svetu je spet ostala pred vrati raja, potem ko se ni uvrstila na 16. evropsko prvenstvo, ki ga bo med 12. junijem in 12. julijem prihodnje leto gostilo ducat držav oziroma mest. A je nekaj časa kazalo nadvse spodbudno. Po spletu okoliščin je imela Slovenija še zlasti po septembrskih domačih zmagah nad favorizirano Poljsko in Izraelom celo tako dobro izhodišče, da so največji optimisti že začeli verjeti, da se bo ponovil scenarij izpred dvajsetih in desetih let, ko so si naši nogometaši najprej pod vodstvom Srečka Katanca priigrali nastop na evropskem (leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem) in nato pod taktirko Matjaža Keka še udeležbo na svetovnem prvenstvu (2010 v Južni Afriki).
Nogometna vročica, ki pred slehernim velikim tekmovanjem in med njim v največji meri – razumljivo – zajame države udeleženke, bo na žalost vnovič obšla deželo na sončni strani Alp. Kekovi varovanci si – če smo pošteni – po prikazanem niti niso zaslužili nastopa na euru 2020. Ko potegnemo črto, so v seštevku kvalifikacij preprosto pokazali premalo, da bi lahko računali na kaj več kot na tretje mesto v skupini G. Po bolečih porazih s Severno Makedonijo in Avstrijo so prejšnji mesec znova padli na trdna tla. Ne bom zapisal realna, ker kljub vsemu verjamem, da so Josip Iličić, Andraž Šporar, Benjamin Verbič in druščina sposobni precej več, kot so pokazali na večini tekem v reprezentančnem dresu.
Zadnjega slab(š)ega vtisa niso popravili niti ob sobotni zmagi pred svojimi navijači v Stožicah, kjer so z zgolj enim avtogolom in večjo muko, kot so mnogi pričakovali, strli odpor z naskokom zadnjeuvrščenih Latvijcev. Kar seveda ni najboljša popotnica pred drevišnjim gostovanjem pri vodilnih Poljakih. Čeprav je v teh kvalifikacijah že bolj ali manj vse odločeno, dvoboj niti ni tako nepomemben. Morebitni podvig v Varšavi bi za naše nogometaše zagotovo pomenil ogromno. Če drugega ne, bi si z njim izdatno okrepili načeto samozavest pred izzivi, ki so še pred njimi.
