NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Mačehovski odnos do športa
Slovenija še zdaleč ni le dežela smučarjev, kakor na nas radi vzvišeno gledajo mnogi nekdanji južni bratje.
Odpri galerijo
Da je Slovenija kljub svoji majhnosti prava športna (vele)sila, ni nič novega. Glede na število prebivalcev je deželica južno od Alp že lep čas med najuspešnejšimi na svetu, kar vsakič znova med olimpijskimi igrami beležijo tudi različni statistiki.
Na žalost je naša država – roko na srce – v vrhu oziroma blizu njega tudi, kar zadeva dopinške prekrške, če upoštevamo število vrhunskih športnikov in doslej že padlih na dopinških kontrolah. Vendar pa o tem več kdaj drugič.
Vrnimo se raje k lepšim stvarem in k številnim uspehom, s katerimi nas junaki športnih aren razveseljujejo iz tekmovanja v tekmovanje, iz enega konca tedna v drugega in v tem septembru, v katerega so zaradi pandemije novega koronavirusa z julija preložili znamenito kolesarsko dirko po Franciji, celo iz dneva v dan. Po zaslugi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, ki tekmecem že od vsega začetka kažeta zobe (in hrbet), namreč slovenska zastava visoko in ponosno vihra tudi na Touru, s katerega gre (televizijska) slika v številne države po vsem svetu.
Zdaj je seveda pri nas v središču zanimanja športnih navdušencev zgodovinska bitka za rumeno majico, toda športov, v katerih igrajo slovenski asi zelo vidne vloge, je veliko. Veseli tudi njihova pestrost in zares redke so panoge, v katerih med svetovno elito nimamo svojega predstavnika. Celo v različnih motošportih, ki so zaradi drage tehnike še toliko težje dostopni, imamo mednarodno uveljavljene dirkače in tudi svetovne prvake.
Ne, Slovenija še zdaleč ni zgolj dežela smučarjev, kakor na nas še danes radi vzvišeno gledajo mnogi nekdanji južni bratje. Kljub vsem imenitnim podvigom naših športnikov, ki so večkrat dokazano odlični ambasadorji Slovenije, pa tudi pri nas mnogi še zmeraj na šport gledajo zviška. Med njimi so na žalost že dolgo tudi tisti, ki odločajo o tem, kolikšen kos denarne pogače mu bodo odrezali. Ta je namreč v primerjavi z drugimi primerljivimi državami sila majhen in nikakor ne nasiti vseh potreb. Prav zato imajo vsi doseženi uspehi še toliko večjo vrednost, vprašanje pa je, kako dolgo se jih bomo še veselili, če se bodo odgovorni še naprej do športa vedli tako mačehovsko.
Na žalost je naša država – roko na srce – v vrhu oziroma blizu njega tudi, kar zadeva dopinške prekrške, če upoštevamo število vrhunskih športnikov in doslej že padlih na dopinških kontrolah. Vendar pa o tem več kdaj drugič.
Vrnimo se raje k lepšim stvarem in k številnim uspehom, s katerimi nas junaki športnih aren razveseljujejo iz tekmovanja v tekmovanje, iz enega konca tedna v drugega in v tem septembru, v katerega so zaradi pandemije novega koronavirusa z julija preložili znamenito kolesarsko dirko po Franciji, celo iz dneva v dan. Po zaslugi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, ki tekmecem že od vsega začetka kažeta zobe (in hrbet), namreč slovenska zastava visoko in ponosno vihra tudi na Touru, s katerega gre (televizijska) slika v številne države po vsem svetu.
Zdaj je seveda pri nas v središču zanimanja športnih navdušencev zgodovinska bitka za rumeno majico, toda športov, v katerih igrajo slovenski asi zelo vidne vloge, je veliko. Veseli tudi njihova pestrost in zares redke so panoge, v katerih med svetovno elito nimamo svojega predstavnika. Celo v različnih motošportih, ki so zaradi drage tehnike še toliko težje dostopni, imamo mednarodno uveljavljene dirkače in tudi svetovne prvake.
Ne, Slovenija še zdaleč ni zgolj dežela smučarjev, kakor na nas še danes radi vzvišeno gledajo mnogi nekdanji južni bratje. Kljub vsem imenitnim podvigom naših športnikov, ki so večkrat dokazano odlični ambasadorji Slovenije, pa tudi pri nas mnogi še zmeraj na šport gledajo zviška. Med njimi so na žalost že dolgo tudi tisti, ki odločajo o tem, kolikšen kos denarne pogače mu bodo odrezali. Ta je namreč v primerjavi z drugimi primerljivimi državami sila majhen in nikakor ne nasiti vseh potreb. Prav zato imajo vsi doseženi uspehi še toliko večjo vrednost, vprašanje pa je, kako dolgo se jih bomo še veselili, če se bodo odgovorni še naprej do športa vedli tako mačehovsko.
