Kolumna Mihe Šimnovca: Neustrašni Žaba

Ko je glavni trener slovenske skakalne vrste Gorazd Bertoncelj pred odhodom na uvodno postajo svetovnega pokala v Visli drzno napovedal, da se želi s svojimi izbranci na ekipni preizkušnji boriti za stopničke, na posamični tekmi pa da bi rad imel dva fanta med deseterico in še dva do 20. mesta, so se mnogi čudili njegovim visokim ciljem. A 43-letni Kranjčan je očitno vedel, o čem govori.

Kot se je izkazalo minuli konec tedna, je – čeprav v zadnjem obdobju ni imel primerjav z drugimi vodilnimi reprezentancami – odlično ocenil pripravljenost svojih varovancev. Moštveno so bili namreč Anže Lanišek, Anže Semenič, Timi Zajc in Peter Prevc vse do zadnjega v boju za uvrstitev na zmagovalni oder, ta se jim je nato izmuznil skozi prste, manj kot 24 ur pozneje pa je v vsem sijaju znova zablestel Lanišek, ki je bil med najboljšimi že na sobotni ekipni preizkušnji. Neustrašni smučarski skakalec iz Domžal, član SSK Mengeš, je unovčil vrhunsko pripravljenost in z odličnim drugim mestom pri dobrih 23 letih dočakal svoje prve stopničke v svetovnem pokalu.

Z njimi je Žaba, kot se glasi njegov vzdevek, tudi utišal kritike, ki so ga že bolj ali manj odpisali kot večnega talenta oziroma kot skakalca, ki v absolutni konkurenci ne bo potrdil svoje razkošne nadarjenosti. V preteklosti je namreč Anže že večkrat blestel na treningih, nato pa na tekmah pogosto pregorel v (pre)veliki želji, ki v njem tli že od otroštva, ko je začel preskakovati vrstnike.
Mladinski olimpijski prvak iz Seefelda 2012 je kljub takšnim in drugačnim preprekam vztrajal na svoji poti, na kateri je doživljal vzpone in padce – tudi takšne precej boleče. Vsakič znova se je pobral. Njegovemu silnemu pogumu se je pred dobrimi tremi leti čudil tudi takratni glavni trener Goran Janus, ko je grdo strmoglavil med pripravami v Oberstdorfu. Čeprav je Lanišek skočil med zadnjimi od naših, je bil po padcu spet prvi na vrhu zaletišča in na Janusovo veliko začudenje na startni klopi že nestrpno čakal na njegov znak.

Da se s takšno izkušnjo ne gre spat, mu je že kot otroku v glavo vcepil klubski trener Aleš Selak, ki je bil v nedeljo podobno srečen kot leta 2005, ko se je njegov tedanji adut Rok Benkovič v Oberstdorfu ovenčal z naslovom svetovnega prvaka. Prav zaradi njega se je Lanišek navdušil nad tem športom.