NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Olimpijski duh
Ko se sam malo sprehodim po mestu, o kakšnem olimpijskem duhu ni ne duha ne sluha.
Odpri galerijo
Slovenija je pred kratkim gostila visok športno-politični obisk, v Ljubljani se je namreč mudil Thomas Bach, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Naključje je hotelo, da je k nam prišel ravno dan po nepozabnem septembrskem koncu tedna, ko sta kolesarska asa Tadej Pogačar in Primož Roglič šokirala konkurenco na znameniti dirki po Franciji in na koncu slavila sila odmevno dvojno zmago.
Isti vikend so na prvenstvu stare celine v slalomu na divjih vodah v Pragi blesteli naši kajakaši in kanuisti z evropskim prvakom Benjaminom Savškom in podprvakom Petrom Kauzerjem na čelu. Prvi mož MOK teh slovenskih uspehov ni prezrl. Ne vem, ali so ga pred tem o njih po(d)učili na našem olimpijskem komiteju, toda meni je pri njihovem opisovanju na druženju s športniki in novinarji deloval nadvse prepričljivo in pristno.
A to me niti ni tako presenetilo, navsezadnje Bach slovi kot velik ljubitelj športa, kar ni nič čudnega. Na koncu koncev je bil tudi sam vrhunski športnik, med drugim se lahko pohvali z zlato olimpijsko kolajno, ki jo je z nemško sabljaško reprezentanco v floretu leta 1976 osvojil na igrah v Montrealu.
Bolj me je presenetil Bachov odgovor na moje vprašanje, kako si razlaga, da je tako majhna država, kot je Slovenija, tako velika in uspešna v športu. In to povrhu v različnih panogah, kar se je potrdilo tudi minuli konec tedna, ko sta Roglič in Pogačar osvojila prvo in tretje mesto na sloviti enodnevni dirki Liege–Bastogne–Liege, ko je svetovni prvak Tim Gajser v svojo korist odločil VN Evrope v kraljevskem motokrosističnem razredu MXGP, ko je v vratih madridskega Atletica znova blestel Jan Oblak, ko je med akterji finala lige NBA tudi (poškodovani) Goran Dragić, ko je Rok Klavora zmagal na tekmi za svetovni pokal v športni gimnastiki v Sombotelu, ko so kolajne spet osvajali tudi naši judoisti v evropskem pokalu ...
Predsednik MOK je odvrnil, da je med obiskom pri nas na slehernem koraku čutil olimpijskega duha. No, če dobro premislim, to niti ni čudno, ko pa je bil večinoma obdan s športniki, ki praviloma obdajajo pozitivno energijo. Ko se sam malo sprehodim po mestu, o kakšnem olimpijskem duhu ni ne duha ne sluha. V glavnem vidim zgolj mrke in slabovoljne obraze, nemalokrat ujamem, kako ljudje le tarnajo in se pritožujejo, češ, kako je vse slabo. Če bi podobno razmišljali športniki, zagotovo ne bi bili tako uspešni ...
Isti vikend so na prvenstvu stare celine v slalomu na divjih vodah v Pragi blesteli naši kajakaši in kanuisti z evropskim prvakom Benjaminom Savškom in podprvakom Petrom Kauzerjem na čelu. Prvi mož MOK teh slovenskih uspehov ni prezrl. Ne vem, ali so ga pred tem o njih po(d)učili na našem olimpijskem komiteju, toda meni je pri njihovem opisovanju na druženju s športniki in novinarji deloval nadvse prepričljivo in pristno.
A to me niti ni tako presenetilo, navsezadnje Bach slovi kot velik ljubitelj športa, kar ni nič čudnega. Na koncu koncev je bil tudi sam vrhunski športnik, med drugim se lahko pohvali z zlato olimpijsko kolajno, ki jo je z nemško sabljaško reprezentanco v floretu leta 1976 osvojil na igrah v Montrealu.
Bolj me je presenetil Bachov odgovor na moje vprašanje, kako si razlaga, da je tako majhna država, kot je Slovenija, tako velika in uspešna v športu. In to povrhu v različnih panogah, kar se je potrdilo tudi minuli konec tedna, ko sta Roglič in Pogačar osvojila prvo in tretje mesto na sloviti enodnevni dirki Liege–Bastogne–Liege, ko je svetovni prvak Tim Gajser v svojo korist odločil VN Evrope v kraljevskem motokrosističnem razredu MXGP, ko je v vratih madridskega Atletica znova blestel Jan Oblak, ko je med akterji finala lige NBA tudi (poškodovani) Goran Dragić, ko je Rok Klavora zmagal na tekmi za svetovni pokal v športni gimnastiki v Sombotelu, ko so kolajne spet osvajali tudi naši judoisti v evropskem pokalu ...
Predsednik MOK je odvrnil, da je med obiskom pri nas na slehernem koraku čutil olimpijskega duha. No, če dobro premislim, to niti ni čudno, ko pa je bil večinoma obdan s športniki, ki praviloma obdajajo pozitivno energijo. Ko se sam malo sprehodim po mestu, o kakšnem olimpijskem duhu ni ne duha ne sluha. V glavnem vidim zgolj mrke in slabovoljne obraze, nemalokrat ujamem, kako ljudje le tarnajo in se pritožujejo, češ, kako je vse slabo. Če bi podobno razmišljali športniki, zagotovo ne bi bili tako uspešni ...
