Kolumna Miše Terček: Blizu, a ne dovolj

Televizije že vse od konca osemdesetih, ko so svet zasvojili Simpsonovi, želijo ustvariti nov fenomen risane serije, ki je namenjena odraslim in ne otrokom. Prednosti uspešnih animiranih humorističnih serij je več – igralke in igralci se ne starajo, ni težav z organizacijo snemalnih prizorišč, obenem pa lahko iz likov avtorji ustvarijo pop ikone, ki se nato prodajajo na vse mogočih artiklih, izdelkih. Podoba Barta Simpsona nas tako rekoč gleda od vsepovsod, z majic, šolskih potrebščin, videoigric, plišastih igrač, plastičnih obeskov itd. Ja, animirane serije so lahko zlata jama, ki nosi leta in leta, v nekaterih primerih celo desetletja.

Med uspešnejšimi, ki jim je uspelo prebiti mejo televizije in se preriniti v širši družbeni spekter, so tudi South Park, Family Guy, Futurama, Archer in BoJack Horseman. Gre za animirane humoristične/satirične serije, ki so večje od oznake TV-izdelek, saj so prerasle v pop fenomene, podjetja v malem, stroje za tiskanje denarja. Obenem pa ohranjajo določen družbeni vpliv, saj njihova vsebina nemalokrat poseže v aktualno družbeno-politično dogajanje, ki odmeva tudi v bolj informativnih TV (in drugih medijskih) vsebinah.


Med tistimi, ki so v osnovi namenjene mlajšim generacijam, a so jih za svoje vzeli tudi starejši, pa sta denimo Spuži Kvadratnik ter Rick & Morty, če omenimo zgolj dve. Širši ko je starostni spekter televizijskega občinstva, več prostora je za služenje dodatnega denarja s prodajo blagovne znamke. Televizijske mreže, ki vedno znova iščejo nove »Simpsonove«, se tega prekleto dobro zavedajo. A kultne serije pač ne rastejo na drevesu, za njihovo uspešnost pa je potrebno več kot le to, da je serija dobro animirana ali da ima kakovosten scenarij. Predvsem je ključno, da jo za svojo vzame generacija, ki ima v tistem času največ vpliva na pop kulturo. Danes so to mladi in tisti, ki najpogosteje uporabljajo internet, mobilne telefone, družabna omrežja, Netflix. Če seriji uspe osvojiti njih, je uspeh tako rekoč zagotovljen.

Prihod številnih animiranih TV-serij se napoveduje vnaprej, veliko denarja se namreč vlaga tudi v marketing, še preden se na malih zaslonih sploh pojavi prva epizoda. Pričakovanja so zato po navadi visoka – zelo visoka ali, bolje: previsoka, saj promotorji nemalokrat pretiravajo, vnaprejšnje hvaljenje pa lahko ustvari napačne predstave o izdelku, ki morda na prvi pogled sploh ni to, kar v resnici je. Tako je v preteklosti zaradi omenjenega pogorelo kar več (niti ne tako slabih) animiranih (pa tudi drugih) serij, ki so imele enostavno premočno oglaševalsko kampanjo (čeprav bodo oglaševalci po vsej verjetnosti trdili, da kaj takega ne obstaja).

Takšni spodrsljaji se po navadi kažejo tako, da ima prva epizoda izjemno visoko gledanost, že druga pa precej manjšo – in televizijski rejtingi nato vztrajno padajo ter se ustavijo na neki nizki številki, ki za TV-hišo enostavno ni zadovoljiva, saj jo je serija stala precej denarja. TV-mreže nato po navadi serijo po prvi sezoni ukinejo, v redkih primerih ji ponudijo še eno možnost, tako imenovani »popravni izpit«. A škoda je po navadi že narejena, in serije, ki so bile pretirano »nahajpane«, nato pa niso dosegale pričakovanih standardov, klavrno propadejo in zgnijejo na smetišču TV-zgodovine.

Ena od bolj pričakovanih serij je tudi Close Enough (Dovolj blizu), ki ima zanimivo preteklost. Svež animiran sitcom je ustvaril J.G. Quintel, izvirno že leta 2017, a ga je takrat TV-postaja TBS enostavno pospravila v predal. Close Enough je luč sveta tako premierno ugledal šele letos, in sicer julija na streaming različici televizije HBO, te dni pa ga lahko prek Netflixa gledamo že tudi v Sloveniji, kjer je na voljo že dobra dva tedna.

Close Enough so Simpsonovi za generacijo mobilnih telefonov in instagrama, saj bodo starejše generacije težko lovile vse sodobne reference, ki se pojavljajo v sicer zelo dinamičnem in na trenutke precej nadrealističnem scenariju. Serija je pravzaprav nekakšen psihedelični trip sodobnega urbanega sveta. Zgodba se odvija okoli para v zgodnjih tridesetih in njune petletne hčerke, obkrožajo jih prijatelji ločenci, ki z njimi živijo v stanovanjski hiši v Los Angelesu.

Josh je očka in razvijalec videoiger, njegova partnerica Emily pa dela kot asistentka v korporaciji za prehrano, v prostem času pa je komedijantska kantavtorica, ki ima tudi svoj bend. Hčerki Candice v šoli ne gre ravno najbolje. Vse skupaj zveni kot sodobna socialna drama, a v resnici se v vsaki epizodi dogajajo nadvse bizarne stvari, ki realizem kaj hitro pahnejo v znanstvenofantastično dogodivščino. Da bi verjeli in dojeli, o čem pišem, si boste morali ogledati kak del. Stvari so precej odbite.

V seriji pa, da bi pritegnili kar se da širok del občinstva, gostujejo tudi slavni zvezdniki, kot so David Hasselhoff, Weird Al Yankovic in Suzy Nakamura. Close Enough v svojih prvih osmih epizodah sicer obeta, a je preveč specifična, da bi lahko dosegla široko (mainstream) publiko, zato v njej novih Simpsonovih ne iščite ...