Kolumna Miše Terček: Božični filmi
Mesta so okrašena, lučke svetijo, izložbe so polne rdečih pentelj, iz pekarn se vije vonj po peki piškotov, stojnice so osvetljene, ob njih pa ljudje stojijo ob točilnih pultih in pijejo kuhano vino, medico, čaj in še kaj drugega. Veseli december je tu in vse je pripravljeno na božične oziroma prednovoletne praznike.
Tudi potrošniška mrzlica je v polnem zamahu, darila se ponujajo kar sama, bančne kartice se praznijo, a razkošne nakupe bomo obžalovali šele januarja, ko se bo vsa ta evforija polegla. Manjka le še sneg, a tega bomo morda letos videli zgolj v božičnih filmih na televizijskih zaslonih.
Za marsikoga nadležen žanr je tako rekoč v tem času neizbežen, saj božična pokrivala, novoletne jelke in nasmejani obrazi skačejo iz domala vseh napovednikov. Tovrstni celovečerci, ki so večinoma romantične in/ali družinske komedije, pravzaprav vedno odkrivajo toplo vodo, saj so narejeni striktno tovarniško, po že uveljavljenem receptu. Zakaj bi menjavali zmagovalno formulo, ki deluje že desetletja? Za umetniško vrednost filmski industriji, ki zdaj svoje filme prodaja večinoma prek spletnih televizijskih platform (in ne več toliko z velikih platen v kinodvoranah), ni prav veliko mar.
Božične zgodbe so klasične z minimalnimi zapleti – v njih pa je karseda malo seksa in golih prizorov, eksplozij, nasilja, vojn, obenem pa scenariji niso zahtevni in od gledalca ne pričakujejo poglobljenega razmišljanja. Tudi političnih tem se praviloma ne lotevajo. Vse je lepo in prav – kot v pravljici in kot se nam življenje slika v decembrskem času. Zgodbe so preproste – fant se zaljubi v dekle, nekaj časa se lovita, na koncu pa pristaneta skupaj. Osamljeni in samski tako vedno znova dobijo upanje, da tudi njih tam zunaj še vedno čaka prava (hollywoodska) ljubezen. In slednja se skriva (kje drugje kot) v duhu božičnih filmov.
Zakaj bi se trudili z novimi filmi, če si lahko spet ogledate kakšno klasiko? Pri božičnih filmih velja pravilo, da so kot vino ‒ z leti postajajo vse boljši.
Da je povpraševanje po dotičnem žanru veliko, dokazujejo tudi lestvice trenutno najbolj priljubljenih TV-vsebin na pretočnih platformah – tako na Netflixu kot na HBO Max in Disneyju+ vsebine z božično tematiko ne zasedajo zgolj prvih mest, temveč so obarvale celotne lestvice.
Ponudba tovrstnih filmov je te dni sicer močno razširjena, saj v poštev ne pridejo le sveže produkcije, temveč tudi starejše večne (zimzelene) klasike. Slednje vsi dobro poznamo, nekatere znamo že na pamet, a tudi to nas včasih ne bo odvrnilo od tega, da si jih ne bi ponovno ogledali. Nadzora nad božičnim duhom pač očitno res nimamo. Znani obrazi, znana (prežvečena) zgodba in znan (srečen) konec – dober spanec je več kot zagotovljen.
Najprej ne moremo mimo najbrž največkrat predvajanega božičnega filma Sam doma (Home Alone) iz leta 1990. Od božičnih komedij so potem tu še romanca Pravzaprav ljubezen (Love Actually, 2003) z zvezdniško zasedbo, duhovitim scenarijem in obilico britanskega humorja, Škrat (Elf, 2003), ki je zgodba o Božičkovem škratu, ki je zrasel in se odločil poiskati svojo človeško družino (v filmu kot škrat blesti Will Ferrell), in Pisma Sv. Nikolaju (2011), ki je božična romanca slovenskega režiserja Mitje Okorna, v kateri se z obilico zabavnih prigod združijo zgodbe številnih ljudi v Varšavi.
Če se ne marate sladkati, pa vam priporočamo nekaj božičnih grozljivk, kot so nepozabni Gremlini (1984) in genialna Predbožična mora (1993) Tima Burtona. Za ljubitelje fantazij je vredno omeniti animacijo Polarni vlak (2004), ki govori o dečku, ki dvomi o Božičku in se odpravi na potovanje s polarnim vlakom, polnim otrok. Zakaj bi se trudili z novimi filmi, če si lahko spet ogledate kakšno klasiko? Pri božičnih filmih velja pravilo, da so kot vino, z leti postajajo vse boljši.
