Kolumna Miše Terček: Buuu, duhovi so tu!
Za serijo Boo, Bitch bi lahko rekli, da izstopa iz aktualne bere novih Netflixovih nadaljevank. V njej igra priljubljena igralka Lana Condor, ki se je morda spomnite iz filma To All The Boys I've Loved Before. Tokrat pa v seriji Boo, Bitch nastopa maturantka, ki je večino svojega šolskega življenja preživela neopažena, kar se bere kot klasičen scenarij za zgodbo o žabi in princu, a v tem primeru se zgodi nekaj precej nenavadnega ... in kanček nadnaravnega. V eni noči se namreč Erika odloči spremeniti svojo lastno pripoved in začeti živeti bolj razburljivo življenje, a na neki točki ugotovi, da je (pazite to!) »duh prekletega kralja«. Od tam mora ugotoviti: 1. Kaj? in 2. Zakaj, za vraga?, hkrati pa svojo novo, precej zabavno obliko povsem sprejme in se z njo tudi poigra. Ob besedi duh ste najbrž pomislili, da gre morda za srhljivko, a verjemite, da je Boo, Bitch povsem komična serija. Duhovi (seveda ne gre zgolj za Eriko) v njej imajo na zemlji nedokončane posle, tako da boste med gledanjem serije deležni tudi nekaj nadnaravnih vložkov, a v osnovi gre za povsem simpatično nanizanko, ki jo je kakopak posvojila predvsem generacija Z, za katero je bila tudi ustvarjena.
Kritiki so se ob seriji naslanjali na namige, da je nekoliko preveč podobna filmoma Mean Girls (2004) in Booksmart (2019), a širokega občinstva to očitno ne moti preveč, saj se serija že nekaj časa trdno drži lestvice desetih najbolj priljubljenih TV-vsebin na Netflixu.
Poleg Lane Condor v seriji igrajo še Zoe Colletti (kot Gia, Erikina najboljša prijateljica), Mason Versaw (Jake C., Erikina simpatija), Aparna Brielle (Riley, priljubljeno Jakovo dekle in Erikina tekmica) in Tenzing Norgay Trainor (Gavin, Gijina simpatija in vodja Afterliferjev, ki so nekakšni v človeške podobe odeti duhovi na zemlji).
Marsikomu, ki pripada starejši generaciji, se morda zdi, da ob pojavu pretočnih platform kar mrgoli novih serij in da si jih je nemalo od njih na las podobnih ali pa, da so vsaj precej neizvirne in neprepričljive. A dejstvo je, da še nikoli v zgodovini televizije (pardon, spletne televizije) nismo gledali toliko filmov in serij, saj si danes gledalec lahko sam določa urnik, zato lahko skonzumira precej več vsebin, kot jih je denimo pred nekaj desetletji. Mlajši gledalci so tega bolj vajeni, saj za oglede vsebin uporabljajo tudi več naprav, od pametnih telefonov do računalniških tablic, zatorej so na razne netflixe nenehno priklopljeni. Netflix je postal njihov MTV, serije in filmi pa njihovi videospoti, ki so jih v osemdesetih in devetdesetih z očmi in ušesi požirali njihovi starši.
Za tiste, ki ne razumete, bi morda ob tej priložnosti prav prišel stavek, ki so vam ga izrekli vaši starši, ko so se sprehodili mimo televizorja, ko ste imeli na zaslonu prižgan MTV. »Sploh ne razumem, zakaj to gledaš,« je zagotovo zabrundal oče, ko je videl podobe in zvoke, ki jih ni razumel – ali pa jih razumeti zgolj ni želel. A generacijska luknja ni nič novega, obenem pa tudi ni nič slabega. Različnost bogati in bogsigavedi, nad kakšnimi novimi napravami, aplikacijami in tudi TV-serijami pa se bodo navduševali otroci generacije Z.
In če se za konec vrnemo k (med mladimi) priljubljeni seriji Boo, Bitch, vam zagotovo ne bo škodilo, če si jo ogledate, saj boste tako lažje razumeli tudi to, kaj se novim generacijam plete po glavi, kakšen smisel za humor imajo, obenem pa boste sem in tja med pogovori lahko ujeli celo kakšno referenco, ki je prej morda ne bi razumeli. Kar pogumno.
