NA OKO
Kolumna Miše Terček: Čisto pravi vohun
Nekatere zgodbe, ki so jih javnosti prvič predstavili prav v dokuseriji Spycraft, vas bodo osupnile.
Odpri galerijo
Tako so Rusi med hladno vojno ameriškemu veleposlaniku v čevlje vgradili prisluškovalno napravo. FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Vohunstvo je že od nekdaj burilo domišljijo. Nekaj privlačno nevarnega, skrivnostnega in drznega je v vlogi vohuna, ki bi za svoj poklic tvegal tudi življenje. Najprej so bile o vohunih, ki so se pretvarjali, da so nekaj, kar niso, da so lahko informacije nosili svojim gospodarjem, legende, ki so šle od ust do ust, nato so postali osrednji junaki kriminalnih romanov in stripov. Iz slednjih so se razvile filmske franšize in televizijske serije, danes pa so nekateri liki, izmišljeni ali resnični zgodovinski, prerasli v popkulturne ikone, fenomene. V šovbiznisu je vohunstvo še vedno dober posel. Televizije vedno znova nizajo nove serije o svežih imenih špijunov, za katere upajo, da se bodo pri gledalkah in gledalcih prijela tako, kot se je denimo James Bond.
A nekaj je fikcija (četudi umetnost nemalokrat posnema resničnost), nekaj povsem drugega pa je resnična zgodba.
Netflix je pred kratkim predstavil odmevno dokumentarno serijo Spycratf (Vohunska obrt), ki nas prek številnih relevantnih sogovornikov in zgodovinskih fotografij, posnetkov in dokumentov popelje skozi sodobno zgodovino vohunjenja. Prva sezona ponuja osem polurnih epizod, ki vas bodo informirale od tega, kako so se znotraj področja razvijale sodobne tehnologije, do povsem klasičnih iger vlog.
Največ minut posvečajo najbolj dokumentirani vohunski tekmi, ki je potekala med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Sovjetsko zvezo (SZ) med tako imenovano hladno vojno. Nekatere zgodbe, ki so jih javnosti prvič predstavili prav v dokuseriji Spycraft, vas bodo osupnile. Še posebno tiste, kako so tajne službe ozvočevale stavbe veleposlaništev, ne da bi jih pri tem ujeli predstavniki nasprotne države. Nekateri prijemi so bili precej sporni, obenem pa so denimo ZDA ali SZ več let prinašali zaupne državne podatke, do katerih se sicer nikoli ne bi dokopali.
Poleg prisluškovanja se v Spycraftu lotijo tudi zastrupitev. Gre za enega od najbolj krutih prijemov vohunov. Od strupa je odvisno, kako bo končala žrtev in koliko bolečin bo imela pa tudi, ali je cilj takojšnja smrt ali počasno umiranje na obroke. Vohuni so v sodobni zgodovini uporabljali oboje – včasih so bile tarče skorajda nepomembni členi nasprotne strani, ki so bili zgolj v napoto ali so se znašli ob napačnem času na napačnem kraju, spet drugič pa najvišji predstavniki oblasti, tudi predsedniki držav (ali vodje opozicije).
Ena od bolj tabuiziranih tem znotraj vohunstva je tako imenovana sekspionaža, usodna igra, v kateri se vohuni s tarčo zapletejo v ljubezensko razmerje in se nato nemalokrat tudi poročijo ter živijo dvojno življenje. Ena od zanimivejših taktik je ta, da svoje vohunstvo partnerju pozneje priznajo ter mu natvezijo, da je njegovo življenje v nevarnosti, če ne bo prinesel nadrejenim točno določenih dokumentov. Partnerji se nato večinoma požrtvovalno trudijo in tako postanejo sostorilci pri izdaji svoje domovine. Vse v imenu ljubezni.
Ker se sporočila (predvsem elektronska) z državnimi skrivnostmi nemalokrat prestrežejo, saj imajo domala vse tajne službe že tako dodelane tehnologije, da to ne pomeni več nikakršne ovire, so tajne službe že v času navadnih pisem razvile posebne kode, za katere je prejemnik potreboval posebne šifre, da jih je lahko razvozlal ter prebral zakodirano sporočilo. Programerji, ki razbijajo na prvi pogled še tako nemogoče kode, so bili v vohunstvu vedno zelo iskani. Tudi danes, čeprav večino dešifriranja opravijo posebni računalniški programi. A tudi slednje je treba programirati ter redno posodabljati.
Sklepna epizoda prve sezone Spycrafta se loti kontroverzne teme, kako v človeku prepoznati lastnosti vohuna. To nemalokrat pomeni igrati umazano igro, saj je dosti vohunov v ta posel pravzaprav prisiljenih z izsiljevanjem. Najlažja tarča so ljudje s skrivnostmi, ki jih skrivajo tako pred oblastmi kot pred svojimi bližnjimi. Motivacije so prostovoljni vstop v svet vohunstva pa so, seveda, tako kot pri vseh poklicih, različne. Le da lahko pri slednjih po navadi naglas poveš, kaj je tvoj poklic, kje je tvoja pisarna in kakšne naloge obsega tvoje delo.
Za večino gledalcev bo morda pri dokuseriji Spycraft najbolj zanimivo, kam vse so v vseh teh desetletjih skrili prisluškovalne naprave. Danes v času sodobnih komunikacijskih programov mikrofonov ni treba več nameščati fizično. Pravzaprav lahko o tarči skoraj vse izvedo na daljavo – z vdorom v njen telefon, računalnik ali profil na družabnem omrežju. Netflixova serija je zanimiv, morda kanček premalo poglobljen vpogled v svet in zgodovino vohunstva. A predstavi dovolj širok spekter, da lahko nato bolj radovedni na spletu sami raziskujejo naprej. Vsekakor pa je zgodb in pričevanj tam zunaj še veliko, zato je ostalo precej prostora tudi za drugo sezono, ki je nedvomno že v načrtu.
Nekatere zgodbe, ki so jih javnosti prvič predstavili prav v dokuseriji Spycraft, vas bodo osupnile.
A nekaj je fikcija (četudi umetnost nemalokrat posnema resničnost), nekaj povsem drugega pa je resnična zgodba.
Netflix je pred kratkim predstavil odmevno dokumentarno serijo Spycratf (Vohunska obrt), ki nas prek številnih relevantnih sogovornikov in zgodovinskih fotografij, posnetkov in dokumentov popelje skozi sodobno zgodovino vohunjenja. Prva sezona ponuja osem polurnih epizod, ki vas bodo informirale od tega, kako so se znotraj področja razvijale sodobne tehnologije, do povsem klasičnih iger vlog.
Največ minut posvečajo najbolj dokumentirani vohunski tekmi, ki je potekala med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Sovjetsko zvezo (SZ) med tako imenovano hladno vojno. Nekatere zgodbe, ki so jih javnosti prvič predstavili prav v dokuseriji Spycraft, vas bodo osupnile. Še posebno tiste, kako so tajne službe ozvočevale stavbe veleposlaništev, ne da bi jih pri tem ujeli predstavniki nasprotne države. Nekateri prijemi so bili precej sporni, obenem pa so denimo ZDA ali SZ več let prinašali zaupne državne podatke, do katerih se sicer nikoli ne bi dokopali.
Tako so Rusi med hladno vojno ameriškemu veleposlaniku v čevlje vgradili prisluškovalno napravo. FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Poleg prisluškovanja se v Spycraftu lotijo tudi zastrupitev. Gre za enega od najbolj krutih prijemov vohunov. Od strupa je odvisno, kako bo končala žrtev in koliko bolečin bo imela pa tudi, ali je cilj takojšnja smrt ali počasno umiranje na obroke. Vohuni so v sodobni zgodovini uporabljali oboje – včasih so bile tarče skorajda nepomembni členi nasprotne strani, ki so bili zgolj v napoto ali so se znašli ob napačnem času na napačnem kraju, spet drugič pa najvišji predstavniki oblasti, tudi predsedniki držav (ali vodje opozicije).
Ena od bolj tabuiziranih tem znotraj vohunstva je tako imenovana sekspionaža, usodna igra, v kateri se vohuni s tarčo zapletejo v ljubezensko razmerje in se nato nemalokrat tudi poročijo ter živijo dvojno življenje. Ena od zanimivejših taktik je ta, da svoje vohunstvo partnerju pozneje priznajo ter mu natvezijo, da je njegovo življenje v nevarnosti, če ne bo prinesel nadrejenim točno določenih dokumentov. Partnerji se nato večinoma požrtvovalno trudijo in tako postanejo sostorilci pri izdaji svoje domovine. Vse v imenu ljubezni.
Ker se sporočila (predvsem elektronska) z državnimi skrivnostmi nemalokrat prestrežejo, saj imajo domala vse tajne službe že tako dodelane tehnologije, da to ne pomeni več nikakršne ovire, so tajne službe že v času navadnih pisem razvile posebne kode, za katere je prejemnik potreboval posebne šifre, da jih je lahko razvozlal ter prebral zakodirano sporočilo. Programerji, ki razbijajo na prvi pogled še tako nemogoče kode, so bili v vohunstvu vedno zelo iskani. Tudi danes, čeprav večino dešifriranja opravijo posebni računalniški programi. A tudi slednje je treba programirati ter redno posodabljati.
Sklepna epizoda prve sezone Spycrafta se loti kontroverzne teme, kako v človeku prepoznati lastnosti vohuna. To nemalokrat pomeni igrati umazano igro, saj je dosti vohunov v ta posel pravzaprav prisiljenih z izsiljevanjem. Najlažja tarča so ljudje s skrivnostmi, ki jih skrivajo tako pred oblastmi kot pred svojimi bližnjimi. Motivacije so prostovoljni vstop v svet vohunstva pa so, seveda, tako kot pri vseh poklicih, različne. Le da lahko pri slednjih po navadi naglas poveš, kaj je tvoj poklic, kje je tvoja pisarna in kakšne naloge obsega tvoje delo.
Serija razkriva tehnike in zgodbe vohunov od včeraj do danes.
Za večino gledalcev bo morda pri dokuseriji Spycraft najbolj zanimivo, kam vse so v vseh teh desetletjih skrili prisluškovalne naprave. Danes v času sodobnih komunikacijskih programov mikrofonov ni treba več nameščati fizično. Pravzaprav lahko o tarči skoraj vse izvedo na daljavo – z vdorom v njen telefon, računalnik ali profil na družabnem omrežju. Netflixova serija je zanimiv, morda kanček premalo poglobljen vpogled v svet in zgodovino vohunstva. A predstavi dovolj širok spekter, da lahko nato bolj radovedni na spletu sami raziskujejo naprej. Vsekakor pa je zgodb in pričevanj tam zunaj še veliko, zato je ostalo precej prostora tudi za drugo sezono, ki je nedvomno že v načrtu.
