Kolumna Miše Terček: Daleč od neumne blondinke

Dolly Parton je ikona country glasbe, obenem sta njena podoba in delo presegla žanrske meje in posvojila jo je tudi širša popkultura. Minulo nedeljo je praznovala 74 let, na glasbeni oziroma zabavljaški sceni pa je že neverjetnih 60 let. Nič čudnega, da njeno premoženje danes ocenjujejo na kar pol milijarde dolarjev oziroma 450 milijonov evrov, saj ji je kot iznajdljivi poslovni ženski uspelo ustvariti več uspešnih biznisov, ki ji poleg njenih nastopov in pisanja pesmi prinašajo dobiček, od radijskih in televizijskih postaj do modnih blagovnih znamk, restavracij in klubov, ima pa celo svoj zabaviščni park, ki nosi ime Dollywood. V pestri karieri je prodala več kot 100 milijonov albumov, nagrad in priznanj pa je preveč, da bi jih naštevali.


A kot se ženskam v zabavni industriji pogosto krivično zgodi, je kljub tako izstopajočim dosežkom še vedno težko shajati s predsodki. Dolly Parton se že vse življenje bori proti predsodkom, da je le neumna blondinka z velikim oprsjem in številnimi plastičnimi operacijami. Kako že pravijo, ne sodite knjige po naslovnici?

No, Dolly je, čeprav so ji v vseh teh letih pod noge zmetali kar nekaj polen, ostala pozitivna, nasmejana in je vse opazke vzela za gorivo, ki poganja njeno lokomotivo. O tem priča tudi najnovejši televizijski dokumentarec Dolly Parton: Here I Am, ki njeno pot spremlja vse od začetkov v majhnem kraju na ameriškem jugu do svetovne slave. Dolly gledalca sicer spusti blizu, a ne preblizu, saj tudi ko govori iskreno in o osebnih stvareh, ohranja »poslovno« distanco, vedno je prisoten občutek, da do neke meje nastopa. To je njena zaščita, ograja pred svetom, ki jo je zgradila, da je lahko obdržala del zasebnosti, o čemer priča tudi dejstvo, da je njenega dolgoletnega moža spoznal malokdo.

To šalo so si privoščili tudi ustvarjalci dokumentarca, ko so sogovornike spraševali, ali vedo, kdo je Carl Dean. Nemalo njenih najbližjih sodelavcev zanj še nikoli ni slišalo. To je kakopak njen mož, s katerim je poročena že vse od leta 1966. Ja, čeprav je Dolly nastopačica, rojena za oder, v sebi skriva tudi sramežljivo dekle, ki zasebnosti ne bi prodala za noben denar.
Zanimivo zgodbo pove tudi njena prijateljica, sicer igralka Jane Fonda, ki je med obujanjem spominov na snemanje filma 9 to 5 (Od devetih do petih) poudarila, da Dolly nikoli ni videla brez lasulje ali ličil. »Tudi zjutraj je iz svoje hotelske sobe prišla povsem urejena. Je prava profesionalka, svoje delo in podobo jemlje zelo resno,« je dodala Jane Fonda.

Dokumentarec nas sprehodi tudi skozi vse njene hite, ki jih je napisala, od nepozabne Jolene in megahita 9 to 5 do I Will Always Love You, ki je po svetu zaslovela z glasom Whitney Houston oziroma filmom The Bodyguard. »Nikoli nisem vedela, da lahko moja pesem zveni tako, kot jo je zapela Whitney,« je dejala Dolly in priznala, da je zaradi tega nesramno obogatela.

Manj znan pa je vpliv Dolly Parton na gibanja za pravice žensk. Že v šestdesetih je svoj album poimenovala Dumb Blonde, v naslovni pesmi pa govori o tem, da je več kot le neumna blondinka. Kot samostojna, odločna in samozavestna umetnica je potihoma vodila del ženskega gibanja, saj se do feminizma javno nikoli ni opredelila, čeprav je, kot je povedano tudi v dokumentarcu, živela in delovala kot feministka.

Dolly je bila Madonna pred Madonno, z vsakim desetletjem se je znala na novo iznajti, osvežiti svoj imidž ter na novo prodati svoje izdelke. In to čeprav je igrala žanrsko zelo specifično glasno (country), ki je priljubljena predvsem v ZDA, in še to bolj na jugu. A mednarodno slavo je dopolnjevala z vlogami v filmih, kjer je zaigrala tudi ob velikih imenih, kot so že omenjena Jane Fonda, Burt Reynolds, Sylvester Stallone, Sally Field, Julia Roberts in Shirley MacLaine. Le kdo bi lahko pozabil njeno igro v filmu Jeklene magnolije (1989)?

Dolly Parton je še danes prepoznavna blagovna znamka, njena podoba krasi številne artikle, postala je tako rekoč del »amerikane«. Najnovejši dokumentarec, ki ga je zakrivil Netflix, pa želi pevko na sodoben način predstaviti tudi mlajšim generacijam, ki niso odraščale z njeno glasbo in njenimi filmi. In Dolly Parton ve, na katere karte mora igrati, da se tudi družbeno-politično približa internetni generaciji, saj med pogovorom omeni tudi gibanje #MeToo ter se obregne ob nekatere milenijske fenomene, kar je le dodaten dokaz, da ohranja stik s časom, v katerem živimo. Obenem je to potrditev, da bo blagovna znamka Dolly živela še dolgo po njeni smrti – čeprav, glede na njeno živahnost in zagnanost, ne kaže nobenih znakov, da bi se utegnila kmalu posloviti.