NA OKO
Kolumna Miše Terček: Dve dekleti na maturancu
Lokalne zgodbe so po navadi najbolj srce parajoče, predvsem zaradi tega, ker se z njimi lahko poistoveti vsak slehernik.
Odpri galerijo
Zvezdniška zasedba FOTO: NETFLIX
Netflixov film, ki je te dni na vrhu lestvic ogledov, tudi v Sloveniji, je razdelil javnost, saj se niti ljubitelji muzikalov ne morejo povsem odločiti, ali je izdelek dober ali pa popolnoma brezzvezen. Pravzaprav gre za komedijo z družbenopolitično noto, ki je v filmih s sporočili sicer vedno zaželena, a v tem primeru deluje zgolj kot mašilo, ki prikriva pomanjkanje dejanske vsebine in ne prav domiseln scenarij.
Poleg aktivističnega dodatka film rešuje tudi zvezdniška zasedba, saj v njem nastopajo ena od največjih imen pretekle in aktualne hollywoodske smetane. Gre za muzikalično komedijo z naslovom The Prom (Maturantski ples), ki jo je režiral Ryan Murphy, za film pa sta jo priredila Chad Beguelin in Bob Martin, saj gre za njun istoimenski broadwajski muzikal iz leta 2018. V filmu, ki je na voljo za ogled od prejšnjega tedna in za katerega bi lahko rekli, da je trenutno na spletu najbolj vroča roba, nastopajo (globok vdih) Meryl Streep, James Corden, Nicole Kidman, Keegan-Michael Key, Andrew Rannells, Ariana DeBose, Kerry Washington in Jo Ellen Pellman.
Če zgodbo nekoliko skrajšamo in poenostavimo, bi jo lahko predstavili na sledeči način: oveneli in pozabljeni broadwajski igralci in igralke doživijo še eno v nizu poraznih premier in tudi njihovo zadnjo gledališko predstavo zaradi slabih kritik predčasno ukinejo. Potrebujejo nekaj novega, da obudijo svojo staro slavo in da vnovič postanejo relevantni ne zgolj na odrskih deskah, temveč tudi širše družbeno. Kako se torej vrniti na naslovnice časopisov? Sklenejo, da morajo narediti nekaj velikega, nekaj družbeno pomembnega, povezano s človekovimi pravicami, aktivizmom.
A ta velika stvar ne sme biti prevelika, preveč iztrošena, prežvečena, preveč nacionalna in globalna, mora biti nekaj marginalnega, lokalnega, kjer bodo lahko oni zasvetili kot luč na koncu tunela ter se učinkovito spopadli z mlini na veter. A vseeno dovolj medijsko zanimiva, da jo bodo povzeli vsi mediji. Ne nazadnje so lokalne zgodbe po navadi najbolj srce parajoče, predvsem zaradi tega, ker se z njimi lahko poistoveti vsak slehernik.
In tako skupina igralk in igralcev prispe v majhen kraj, kjer je na srednji šoli izbruhnil škandal, saj je ena od dijakinj želela na maturantski ples povabiti dekle in ne fanta. V letu 2020 to sicer ni več nikakršen problem in tema je milo rečeno kanček za časom. Kar bi bilo povsem razumljivo na kakšni klasični televiziji, ki ima starejše gledalke in gledalce ter ni toliko v stiku z bolj odprto mlado generacijo – nekoliko bolj nenavadno pa je, ker je film posnel Netflix, spletna televizija, ki naj bi ponujala napredne, progresivne in neobremenjene vsebine, prilagojene predvsem mlajšim generacijam, ki jih to, da na maturantskem plesu plešeta dve dekleti ali dva fanta, sploh ne (z)moti. S tem se niti ne ukvarjajo več, saj živimo v svetu, ko tudi LGBT+ populacija živi razkrito in svobodno življenje. Morda pa je film namenjen njihovim staršem in starim staršem? Glede na to, da v njem igra Meryl Streep, ki je letos dopolnila 71 let, morda res.
Vseeno ne moremo mimo nekaterih očitnih spodrsljajev. Film je produkcijsko, tehnično in kostumsko sicer brezhibno dodelan. Lahko bi ga označili za pravi mali spektakel. Tudi glasba je za muzikal povsem zadovoljiva (seveda v primeru, da imate muzikale radi, sicer se vam bo zdela pretirano melodična in mestoma osladna). Prav tako je muzikalu povsem ustrezna pretirano karikirana igra in preprosto ozadje zgodbe, v katerem že vnaprej vemo, kaj se bo zgodilo na koncu oziroma da bo dobro zmagalo nad zlom in da se bosta v ljubezensko razmerje spustila vsaj dva lika v filmu.
A ne glede na to, kar smo do zdaj zapisali, se junaki vseeno borijo za boljši jutri, za boljšo družbo. Prej omenjena dijakinja (Emma) je zaradi tega, ker je lezbijka, žrtev diskriminacije in sovražnosti. Ravnatelj je sicer na njeni strani, težave pa povzročajo nekatere ozkogledne in konservativne profesorice, ki se rade vtikajo v življenja drugih. Emma živi pri babici in dedku, saj so jo starši vrgli iz hiše, ko jim je pri šestnajstih razkrila, da je lezbijka. Nedvomno nekaj, kar se lahko še danes zgodi tudi na slovenskem podeželju.
Da pa vam ne izdamo preveč vsebine iz zgodbe, če si filma The Prom še niste ogledali, se bomo za zaključek raje osredotočili še na en problematičen del predstavljanja likov. James Corden igra Barryja Glickmana, narcisoidnega broadwajskega igralca, ki je obenem gej. Corden pa to vlogo odigra precej stereotipno in površinsko. Na to so opozorile že tudi številne LGBT+ organizacije. Leta 2020 je to nepotrebno in primerljivo z rasističnimi upodobitvami, kot smo jih poznali v starih časih Hollywooda. V časih, ko so v polnem zamahu gibanja, kot sta #MeToo in #BlackLivesMatter, pa je izbira tovrstnih stereotipnih vlog precej bizarna. Še posebno za Netflix, ki velja, kot smo že omenili, za odprto in vključujočo platformo, kar dokazuje z mnogimi drugimi serijami in filmi.
Lokalne zgodbe so po navadi najbolj srce parajoče, predvsem zaradi tega, ker se z njimi lahko poistoveti vsak slehernik.
Poleg aktivističnega dodatka film rešuje tudi zvezdniška zasedba, saj v njem nastopajo ena od največjih imen pretekle in aktualne hollywoodske smetane. Gre za muzikalično komedijo z naslovom The Prom (Maturantski ples), ki jo je režiral Ryan Murphy, za film pa sta jo priredila Chad Beguelin in Bob Martin, saj gre za njun istoimenski broadwajski muzikal iz leta 2018. V filmu, ki je na voljo za ogled od prejšnjega tedna in za katerega bi lahko rekli, da je trenutno na spletu najbolj vroča roba, nastopajo (globok vdih) Meryl Streep, James Corden, Nicole Kidman, Keegan-Michael Key, Andrew Rannells, Ariana DeBose, Kerry Washington in Jo Ellen Pellman.
Če zgodbo nekoliko skrajšamo in poenostavimo, bi jo lahko predstavili na sledeči način: oveneli in pozabljeni broadwajski igralci in igralke doživijo še eno v nizu poraznih premier in tudi njihovo zadnjo gledališko predstavo zaradi slabih kritik predčasno ukinejo. Potrebujejo nekaj novega, da obudijo svojo staro slavo in da vnovič postanejo relevantni ne zgolj na odrskih deskah, temveč tudi širše družbeno. Kako se torej vrniti na naslovnice časopisov? Sklenejo, da morajo narediti nekaj velikega, nekaj družbeno pomembnega, povezano s človekovimi pravicami, aktivizmom.
Zvezdniška zasedba FOTO: NETFLIX
In tako skupina igralk in igralcev prispe v majhen kraj, kjer je na srednji šoli izbruhnil škandal, saj je ena od dijakinj želela na maturantski ples povabiti dekle in ne fanta. V letu 2020 to sicer ni več nikakršen problem in tema je milo rečeno kanček za časom. Kar bi bilo povsem razumljivo na kakšni klasični televiziji, ki ima starejše gledalke in gledalce ter ni toliko v stiku z bolj odprto mlado generacijo – nekoliko bolj nenavadno pa je, ker je film posnel Netflix, spletna televizija, ki naj bi ponujala napredne, progresivne in neobremenjene vsebine, prilagojene predvsem mlajšim generacijam, ki jih to, da na maturantskem plesu plešeta dve dekleti ali dva fanta, sploh ne (z)moti. S tem se niti ne ukvarjajo več, saj živimo v svetu, ko tudi LGBT+ populacija živi razkrito in svobodno življenje. Morda pa je film namenjen njihovim staršem in starim staršem? Glede na to, da v njem igra Meryl Streep, ki je letos dopolnila 71 let, morda res.
Vseeno ne moremo mimo nekaterih očitnih spodrsljajev. Film je produkcijsko, tehnično in kostumsko sicer brezhibno dodelan. Lahko bi ga označili za pravi mali spektakel. Tudi glasba je za muzikal povsem zadovoljiva (seveda v primeru, da imate muzikale radi, sicer se vam bo zdela pretirano melodična in mestoma osladna). Prav tako je muzikalu povsem ustrezna pretirano karikirana igra in preprosto ozadje zgodbe, v katerem že vnaprej vemo, kaj se bo zgodilo na koncu oziroma da bo dobro zmagalo nad zlom in da se bosta v ljubezensko razmerje spustila vsaj dva lika v filmu.
V filmu The Prom želita zaljubljeni dijakinji na maturantskem plesu plesati skupaj.
Da pa vam ne izdamo preveč vsebine iz zgodbe, če si filma The Prom še niste ogledali, se bomo za zaključek raje osredotočili še na en problematičen del predstavljanja likov. James Corden igra Barryja Glickmana, narcisoidnega broadwajskega igralca, ki je obenem gej. Corden pa to vlogo odigra precej stereotipno in površinsko. Na to so opozorile že tudi številne LGBT+ organizacije. Leta 2020 je to nepotrebno in primerljivo z rasističnimi upodobitvami, kot smo jih poznali v starih časih Hollywooda. V časih, ko so v polnem zamahu gibanja, kot sta #MeToo in #BlackLivesMatter, pa je izbira tovrstnih stereotipnih vlog precej bizarna. Še posebno za Netflix, ki velja, kot smo že omenili, za odprto in vključujočo platformo, kar dokazuje z mnogimi drugimi serijami in filmi.
