Kolumna Miše Terček: Ema in popravni izpit
S tretjim, zadnjim oziroma finalnim sobotnim večerom se je zaključila Ema, slovensko tekmovanje za pesem Evrovizije. Dobili smo zmagovalce, pljuvalnik je uradno odprt in vsak, ki ima pet minut časa, lahko zdaj pristavi svoj lonec ter deli svoj »strokovni« komentar. Tako kot vsako leto. V času ukrepov za zajezitev epidemije, ki se te dni sicer začuda sproščajo (imejmo v mislih, da se le bližajo volitve in oblastniki pri raji že pridno nabirajo točke), je negodovanje, že tako ali tako eden od najbolj priljubljenih slovenskih športov, doseglo nove višave – ali bolje: nova dna.
Sobotnega finala Eme kakopak ni zaznamovala glasba – no, morda do neke mere –, temveč prej tekmovalni duh, bolj podoben olimpijskim igram kot kakšnemu glasbenemu koncertu. Uniformiranje, navijanje, nagrade, stiskanje pesti, razočaranost, veselje ... vse to bolj spominja na šport kot na kulturo, a Evrovizija (in posledično Ema) je pač nekakšna glasbena olimpijada.
Favoritov je bilo kar nekaj, zanimive so bile tudi razlike (nesoglasja) pri glasovanjih različnih strokovnih žirij, pa tudi glas ljudstva je tokrat presenetil. Kdo bi si mislil, da bomo na Evrovizijo poslali precej monotone mulce, ki imajo sicer povsem suvereno pesem, ki je morda celo preveč poštimana, preveč resno funky, preveč lahkotno naša, preveč za Val 202, da bi lahko imela učinek na velikem odru Evrovizije. Ni ravno power balada z mega vokalistko in ni ravno »disko« hit, čeprav ima to besedo v imenu. A kdo ve, morda pa bodo občinstvo po Evropi navdušili prestrašeni obrazi mladih fantov, ki delujejo, kot da bi ravnokar prišli s Špil lige (tekmovanja dijaških bendov v Kinu Šiška, kjer so – ne boste verjeli – lani tudi resnično nastopili in se prebili do finala, a niso zmagali) in kot da jih v diskoteko s starostno omejitvijo sploh ne bi spustili. Ker vemo, da na Evroviziji ni vse odvisno od glasbe, temveč tudi od politike glasovanja drugih držav in tako imenovane diaspore, je vseeno fer, da za mladce stiskamo pesti in upamo na najboljše. Na predzadnja mesta je Slovenija tako ali tako že navajena, zato kakšnega hudega šoka ob izjemno slabi uvrstitvi ne bomo doživeli, kvečjemu prijetno presenečenje.
Pa poglejmo, kako se je sploh zgodila zmaga LPS (Last Pizza Slice/Zadnji kos pice). Svoje glasove je (po evrovizijsko: 1–7, 8, 10 in 12 točk) oddalo pet strokovnih žirij s po petimi člani. Žirija kluba ljubiteljev evrovizijske popevke OGAE Slovenija, ki so jo sestavljali Eva Mavrič, Maja Tilinger, Erik Sedevčič, Boštjan Smrekar in Miran Cvetko, je največ glasov namenila LUMI. Žirija glasbenih ustvarjalcev in producentov (Matjaž Vlašič, Miha Gorše, Gregor Štrasberger, Matevž Šalehar - Hamo, Gašper Šantl) je največ točk namenila zasedbi Batista Cadillac. Radijska žirija, ki so jo sestavljali radijski uredniki in voditelji Anita Gošte, Anja Ramšak, Blaž Maljevac, Gregor Stermecki in Žiga Klančar, je največ glasov namenila Hauptmanu. Televizijska žirija v sestavi Anja Möderndorfer, Dajana Makovec, Tina Novak, Den Baruca in Lorella Flego je na prvo mesto postavila zasedbo Batista Cadillac, enako pa se je odločila tudi žirija glasbenih izvajalcev, ki so jo sestavljale Tinkara Kovač, Lea Sirk, Sara Briški Cirman, Eva Boto in Eva Hren. Gledalci pa so na prvo mesto postavili poznejše zmagovalce LPS, ki so dobili 3151 glasov, z 2441 glasovi sta jim sledila BQL, na tretjem mestu telefonskega glasovanja pa so z 2132 glasovi končali Batista Cadillac.
A zvezdniki večera sobotne Eme niso bili LPS, niti kateri drugi od tekmovalcev, temveč voditelj prireditve Bojan Cvjetićanin, sicer frontman zasedbe Joker Out, ki je kot Damiano David iz zasedbe Måneskin (lanskih zmagovalcev Evrovizije) skupaj z Majo Keuc - Amayo izvedel lanski evrovizijski hit Zitti e buoni. Ob vseh akrobacijah na odru sta bila tudi sama nastopajoča, tako vizualno kot vokalno, prava paša za oči in ušesa. Seveda so nato navdušeni spletni komentatorji hiteli pisati, da bi bilo najbolje, če bi na Eurosong poslali kar njiju, tako kot pred časom Klemna Slakonjo in tako dalje. Ob tem so sicer pozabili, da je šlo za priredbo, dobro imitacijo pesmi, ki je že zmagala na Evroviziji, pa tudi na dejstvo, da nas je Maja Keuc na Eurosongu pred leti že zastopala in da ni pustila večjega vtisa. Dobra ideja je nekaj, trenutno navdušenje tudi, a realizacija in izvedba sta lahko nekaj povsem tretjega, kar ni nujno, da se sklada z izvirno zamislijo, ki je nastala v teoriji. Praksa je lahko precejšen hladen tuš. Edino dejstvo, ki ostaja glede Eme, je to, da v Sloveniji v vseh teh letih (pa smo bili nekajkrat že zelo blizu, denimo s Sestrami in še kakšen primer bi se našel) še vedno nismo (iz)našli zmagovalne formule za evrovizijsko zmago, kaj šele, da bi se prebili med prvih pet – ali med prve tri. Če ne drugega, bo prihodnje leto ponovno popravni izpit ... in potem naslednje in naslednje leto spet.
