NA OKO
Kolumna Miše Terček: Ko človek izgori
O človeku, ki je javnosti prodal toliko oglasnih sloganov, bi si človek mislil, da je tudi njegovo zasebno življenje brezskrbno in ustvarjalno.
Odpri galerijo
Aljoša Bagola je eden od najvidnejših oglaševalskih gurujev pri nas, širša javnost ga bolj pozna po njegovem pojavljanju na družabni sceni v rumenih medijih, čeprav je na svojem področju strokovnjak in je za svoje delo prejel tudi številne nagrade. Tako rekoč je v vseh teh letih postal obraz znane oglaševalske agencije, nekakšna hodeča reklama – lahko bi rekli, da se je zlil s svojim delom. To pa, kot boste prebrali v naslednjih vrsticah, ima tudi svojo ceno. Pred kratkim je izdal knjigo z naslovom Kako izgoreti, ki prinaša iskreno izpoved o soočenju z izgorelostjo, boleznijo sodobnega sveta, kjer čas mineva hitreje, kot mu lahko posameznik sledi.
Po vsem tem, kar smo zapisali v uvodu, ni nič čudnega, da ga je v svojo sobotno oddajo na TV Slovenija povabila tudi Zvezdana Mlakar, ki na tovrstne goste, ki imajo kaj povedati o življenju (še posebno če je to skozi osebno izkušnjo) kar preži. »Glasba je tišina med zvoki,« je uvodoma v oddaji povedal Bagola, citiral je Mozarta, ter se tako odzval na Zvezdanin pogled v kamero, pri katerem je gledalkam in gledalcem namenila nekaj sekund tišine in priznala, da pred kamero tako dolgo še nikoli ni bila tiho. No, če je bil uvod nekoliko hecen, je bilo, kar je sledilo, vse prej kot hecno, čeprav je bilo predstavljeno na povsem nenaporen način.
O človeku, ki je javnosti prodal toliko oglasnih sloganov, bi si človek mislil, da je tudi njegovo zasebno življenje brezskrbno in ustvarjalno. A kot je v oddaji pojasnil Bagola, videz vara. O izgorelosti v zadnjem času nastaja vedno več knjig in študij, tudi v medijih je tej temi namenjeno vedno več prostora, še vedno pa se zdi, da predvsem starejše generacije, ki ne poznajo načina dela, s katerim se danes soočajo mladi, tega ne jemljejo resno ter izgorelost pripisujejo predvsem lenobi in občutljivosti milenijcev. Po svoje razumljivo, saj se starejšim generacijam, natančneje baby boomerjem, nikoli ni bilo treba soočati s prekarnostjo, torej nerednimi zaposlitvami, stanovanjsko krizo in gentrifikacijo (visoke najemnine in visoke cene nepremičnin). Svet se je spremenil, postaja vse hitrejši in konkurenčnejši, to pa terja svoj dolg tudi na naših psihah in telesih.
Pogovor, ki ga je tako rekoč vodil Bagola in ne voditeljica, ki je bolj kot ne med oddajo večinoma kimala, se strinjala in poslušala, je bil poln citatov, ki bi si jih lahko prilepili na hladilnik. Lahko bi rekli, da je šlo za nasvetni intervju o temi, ki obravnava tekmovalnost, potrošništvo in deloholizem, v katerega smo pahnjeni, bodisi zaradi prisile in razmer bodisi zaradi nepotešljive želje po nenehni potrditvi.
»Prišel je moment, ko sem se hotel sprostiti, pa ni šlo, nato panični napad – kot da sem umrl in gledal sebe mrtvega,« je Zvezdani razkril Bagola in povedal, da je njegova žena (igralka Iva Krajnc) o njegovem stanju začela brskati po internetu in ugotovila, da gre najbrž za izgorelost. »Izgorelost ni posledica šibkosti, v resnici si predolgo premočan.«
Poudaril je, da izgorelost pride z zahtevo, da se človek ustavi in preobrazi, kot nekakšna druga priložnost. Najtežje pa je sprejeti stanje, v katerem si, in si prenehati lagati. »Zakaj jaz brezglavo drvim po nareku drugih?« se je vprašal in izpostavil, da gre v primeru izgorelosti po njegovem prepričanju za sistemsko epidemijo. »Tesnoba ni bolezen, temveč prijateljica.«
In kakšno je življenje po tem, ko se soočiš z izgorelostjo? Bagola pravi, da ima zdaj izklopljena opozorila za SMS-sporočila in da tudi elektronski pošti nameni le pol ure na dan. »Sodobne tehnologije nam vsiljujejo utvaro sreče, nenehno moramo biti nasmejani ter ustvarjati videz sreče, objavljati najboljše lokacije in nabirati všečke. Prav instrument všečkov nagovarja našo potrebo po potrditvi, všečki delujejo po načelu izločanja dopamina, ki je za naše možgane kot bomboniera, to vodi v odvisnost, saj se momentalno počutimo dobro, sodobne tehnologije pa to načrtno ugrabljajo,« je poudaril. »Mi v resnici nismo uporabniki družabnih omrežij, ampak smo njihov produkt.«
Ni kaj dodati.
Bagola v knjigi pravi, da v življenju ni vedno vse odvisno od nas, je pa od tega, kako življenje doživljamo, odvisna naša sreča. Kot je po izkušnji z izgorelostjo ugotovil sam, se recept za srečo skriva v tem, da najprej opustimo neuresničljiva pričakovanja sveta, ki od nas zahteva nenehno vzhičenost. Sam za svojo knjigo meni, da je primerna za vse, ki vas primež sodobnega življenja sili v previsoke obrate, in za tiste, ki si prizadevate učinkovito uravnotežiti dolžnosti in radosti, skrbi in srečo, izčrpanost in izpolnjenost.
Po vsem tem, kar smo zapisali v uvodu, ni nič čudnega, da ga je v svojo sobotno oddajo na TV Slovenija povabila tudi Zvezdana Mlakar, ki na tovrstne goste, ki imajo kaj povedati o življenju (še posebno če je to skozi osebno izkušnjo) kar preži. »Glasba je tišina med zvoki,« je uvodoma v oddaji povedal Bagola, citiral je Mozarta, ter se tako odzval na Zvezdanin pogled v kamero, pri katerem je gledalkam in gledalcem namenila nekaj sekund tišine in priznala, da pred kamero tako dolgo še nikoli ni bila tiho. No, če je bil uvod nekoliko hecen, je bilo, kar je sledilo, vse prej kot hecno, čeprav je bilo predstavljeno na povsem nenaporen način.
O človeku, ki je javnosti prodal toliko oglasnih sloganov, bi si človek mislil, da je tudi njegovo zasebno življenje brezskrbno in ustvarjalno. A kot je v oddaji pojasnil Bagola, videz vara. O izgorelosti v zadnjem času nastaja vedno več knjig in študij, tudi v medijih je tej temi namenjeno vedno več prostora, še vedno pa se zdi, da predvsem starejše generacije, ki ne poznajo načina dela, s katerim se danes soočajo mladi, tega ne jemljejo resno ter izgorelost pripisujejo predvsem lenobi in občutljivosti milenijcev. Po svoje razumljivo, saj se starejšim generacijam, natančneje baby boomerjem, nikoli ni bilo treba soočati s prekarnostjo, torej nerednimi zaposlitvami, stanovanjsko krizo in gentrifikacijo (visoke najemnine in visoke cene nepremičnin). Svet se je spremenil, postaja vse hitrejši in konkurenčnejši, to pa terja svoj dolg tudi na naših psihah in telesih.
O človeku, ki je javnosti prodal toliko oglasnih sloganov, bi si človek mislil, da je tudi njegovo zasebno življenje brezskrbno in ustvarjalno.
Pogovor, ki ga je tako rekoč vodil Bagola in ne voditeljica, ki je bolj kot ne med oddajo večinoma kimala, se strinjala in poslušala, je bil poln citatov, ki bi si jih lahko prilepili na hladilnik. Lahko bi rekli, da je šlo za nasvetni intervju o temi, ki obravnava tekmovalnost, potrošništvo in deloholizem, v katerega smo pahnjeni, bodisi zaradi prisile in razmer bodisi zaradi nepotešljive želje po nenehni potrditvi.
»Izgorelost je upor telesa, telo da veto, sproži tesnobo, da ne moreš več funkcionirati, potrošniška družba nas sili v to, da moraš biti vedno prvi,« je dejal Bagola, kar nas je spomnilo tudi na citat naprednega duhovnika Karla Gržana, ki je v nedavnem intervjuju poudaril sledeče: »Sem goreč nasprotnik izključujoče tekmovalnosti, ki nekatere povzdiguje, preostale pa ponižuje.«
»Prišel je moment, ko sem se hotel sprostiti, pa ni šlo, nato panični napad – kot da sem umrl in gledal sebe mrtvega,« je Zvezdani razkril Bagola in povedal, da je njegova žena (igralka Iva Krajnc) o njegovem stanju začela brskati po internetu in ugotovila, da gre najbrž za izgorelost. »Izgorelost ni posledica šibkosti, v resnici si predolgo premočan.«
Poudaril je, da izgorelost pride z zahtevo, da se človek ustavi in preobrazi, kot nekakšna druga priložnost. Najtežje pa je sprejeti stanje, v katerem si, in si prenehati lagati. »Zakaj jaz brezglavo drvim po nareku drugih?« se je vprašal in izpostavil, da gre v primeru izgorelosti po njegovem prepričanju za sistemsko epidemijo. »Tesnoba ni bolezen, temveč prijateljica.«
In kakšno je življenje po tem, ko se soočiš z izgorelostjo? Bagola pravi, da ima zdaj izklopljena opozorila za SMS-sporočila in da tudi elektronski pošti nameni le pol ure na dan. »Sodobne tehnologije nam vsiljujejo utvaro sreče, nenehno moramo biti nasmejani ter ustvarjati videz sreče, objavljati najboljše lokacije in nabirati všečke. Prav instrument všečkov nagovarja našo potrebo po potrditvi, všečki delujejo po načelu izločanja dopamina, ki je za naše možgane kot bomboniera, to vodi v odvisnost, saj se momentalno počutimo dobro, sodobne tehnologije pa to načrtno ugrabljajo,« je poudaril. »Mi v resnici nismo uporabniki družabnih omrežij, ampak smo njihov produkt.«
Ni kaj dodati.