Kolumna Miše Terček: Korona in filozofi(n)ja
To, kar nas ločuje, je še vedno močnejše od tega, kar nas povezuje, nas je opomnila. Kruta resnica.
Odpri galerijo
Radijske oddaje in podkasti nam te dni pomagajo, da si spočijemo utrujene oči. FOTO: NEEDPIX
V času ukrepov zaradi epidemije novega koronavirusa smo posamezniki izolirani od družbe in v svojih karantenah v povprečju veliko več spremljamo medije kot sicer. V tem obdobju sta se povečala dva ekstrema, spremljanje novic, torej štetja žrtev in obolelih za koronavirusom, in pa umik od realnega sveta, torej maratonsko gledanje filmov, serij in drugih spletnih ter televizijskih vsebin. Večinoma spremljamo predvsem vizualne medije, internet in televizijo, a v poštev pridejo tudi podkasti in radijske oddaje, ko si želimo odpočiti utrujene oči.
Čar zvočnih medijev je v tem, da jih lahko konzumiramo bolj pasivno, z zaprtimi očmi, udobno nameščeni na kavču ali v postelji, s skodelico kave ali čaja v roki, ali pa celo zunaj v naravi, na sprehodu – s slušalkami v ušesih. Lahko bi rekli, da je radio (če je kakovosten in ne kakšna kričeča komercialka, ki nas bombardira z reklamami in poceni šalami) najmanj vsiljiv medij. Tokrat bomo zato izjemoma (no, morda se bo zgodilo še kdaj, konec koncev, zakaj pa ne) kolumno TV na OKO spremenili v TV na UHO.
Ta konec tedna je našo pozornost pritegnila oddaja na Valu 202, ki ostaja po vsej verjetnosti radio z najkakovostnejšim programom v Sloveniji. Za nekoga, ki ima čez glavo vsakodnevnega štetja žrtev in okuženih v informativnih oddajah in bi rad videl kakšen drugačen, bolj družbeni vidik trenutnega dogajanja, je bil intervju s filozofinjo dr. Alenko Zupančič kot nalašč.
Pogovor je vodila lucidna radijka in novinarka Nataša Štefe. In kdor je mislil, da bo vsebina zanj pretežka, prezahtevna, se je uštel, saj so bile misli dr. Zupančičeve povsem življenjske in razumljive tudi širšim množicam. Vsekakor pa koristne za razmislek vsem nam. Prodorni misleci so pač vedno definirali čas, v katerem živimo, in v poplavi zdravnikov in politikov, ki so te dni v ospredju v informativnih oddajah, je bil intervju s filozofinjo kova Alenke Zupančič, dobrodošla popestritev oziroma osvežitev.
Alenka Zupančič, ena najvidnejših filozofinj pri nas in znanstvena svetnica pri ZRC SAZU, je komentirala novo realnost, ki nastaja med pandemijo in v kateri smo se te dni znašli prav vsi, brez izjeme. Poudarila je, da te preizkušnje, ne le pandemija, tudi revščina, nikakor niso nujno nekaj, kar nas dela plemenitejše, ampak je lahko to tudi nekaj, kar nas moralno in v drugih smislih pohabi. To, kar nas ločuje, je še vedno močnejše od tega, kar nas povezuje, nas je opomnila. Kruta resnica. A ima prav.
»Tudi če slučajno mislimo, da je zdajšnja kriza 'veliko hrupa za nič', je še vedno dejstvo, da je hrupa veliko in da se dogaja tektonski prelom, ki bo imel dolgoročne posledice,« je dejala in izpostavila, da je ključno vprašanje, v kakšnem sistemu bomo živeli, ko se bo vse skupaj končalo, saj takšne zaustavitve gospodarstva in družbe ni bilo v 150 letih, niti med svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju. »Tudi sama menim, da so ukrepi upravičeni tako z zdravstvenega kot človeškega vidika, a še zdaleč ni samoumevno, da so se sploh zgodili, povsem lahko se tudi ne bi. V zgodovini se je zgodilo že marsikaj, pa ni bilo takšnih ukrepov,« je pridala.
Filozofinja je opozorila na še en pereč problem, ki se je pojavil v času epidemije. No, pravzaprav je bil tu že prej, a vsekakor je zdaj spet v porastu oziroma je dobil krila in nov zagon. Gre za širjenje teorij zarot.
»V vsej svoji strasti in gorečnosti se teorije zarot zelo dobro ujemajo z nekim ciničnim duhom. Čeprav si na prvi pogled to nasprotuje. A ujameta se v smislu, da zadostuje zavest 'mi pa že nismo tako neumni, da bi nasedli videzu, temu, kar pravijo avtoritete, mediji, mi pa že vemo bolje' ...«
Dr. Zupančičeva je dodala, da če vsi lažejo, kategorija laži pravzaprav izgine, saj nato laž pač ni več nekaj, ob čemer bi nas bilo sram. To je precej strašljiva misel. Še posebno v poplavi dezinformacij in dejstva, da veliko ljudi, tudi v Sloveniji, naseda nestrokovnim razlagam, nepreverjenim informacijam in nekredibilnim virom.
A vse le ni bilo tako črnogledo, saj nas je filozofinja pomirila z mislijo, da je v teh časih opaziti tudi dobro mero duha in komičnosti. »Tudi iz zgodovine vemo, da komedija cveti v obdobjih krize, to je nedvomno. V časih največje krize nastanejo najboljše in tudi najbolj duhovite komedije. Duha je dejansko težje ubiti kot kar koli drugega. Tudi zdaj lahko vidimo, da je to zacvetelo, ne le šale, ki jih zbirajo že muzeji, pa seveda bolj ali manj posrečeni gagi, tega je res dosti. Kar se mi zdi zelo pomembno, je, da se pogosto to skrči le na to, da pač potrebujemo sprostitev, da se lažje spopadamo s krizo in tesnobo,« je sklenila za konec.
Ni kaj dodati, smeh je le pol zdravja, ne le za telo, temveč tudi za intelekt, saj – kot je filozofinja pripomnila ob koncu pogovora – obstaja tudi neki drug, še pomembnejši rek, ki bi ga morali imeti, ta pa se glasi, da je smeh lahko tudi pol pameti.
To, kar nas ločuje, je še vedno močnejše od tega, kar nas povezuje, nas je opomnila. Kruta resnica.
Čar zvočnih medijev je v tem, da jih lahko konzumiramo bolj pasivno, z zaprtimi očmi, udobno nameščeni na kavču ali v postelji, s skodelico kave ali čaja v roki, ali pa celo zunaj v naravi, na sprehodu – s slušalkami v ušesih. Lahko bi rekli, da je radio (če je kakovosten in ne kakšna kričeča komercialka, ki nas bombardira z reklamami in poceni šalami) najmanj vsiljiv medij. Tokrat bomo zato izjemoma (no, morda se bo zgodilo še kdaj, konec koncev, zakaj pa ne) kolumno TV na OKO spremenili v TV na UHO.
Ta konec tedna je našo pozornost pritegnila oddaja na Valu 202, ki ostaja po vsej verjetnosti radio z najkakovostnejšim programom v Sloveniji. Za nekoga, ki ima čez glavo vsakodnevnega štetja žrtev in okuženih v informativnih oddajah in bi rad videl kakšen drugačen, bolj družbeni vidik trenutnega dogajanja, je bil intervju s filozofinjo dr. Alenko Zupančič kot nalašč.
Radijske oddaje in podkasti nam te dni pomagajo, da si spočijemo utrujene oči. FOTO: NEEDPIX
Pogovor je vodila lucidna radijka in novinarka Nataša Štefe. In kdor je mislil, da bo vsebina zanj pretežka, prezahtevna, se je uštel, saj so bile misli dr. Zupančičeve povsem življenjske in razumljive tudi širšim množicam. Vsekakor pa koristne za razmislek vsem nam. Prodorni misleci so pač vedno definirali čas, v katerem živimo, in v poplavi zdravnikov in politikov, ki so te dni v ospredju v informativnih oddajah, je bil intervju s filozofinjo kova Alenke Zupančič, dobrodošla popestritev oziroma osvežitev.
Alenka Zupančič, ena najvidnejših filozofinj pri nas in znanstvena svetnica pri ZRC SAZU, je komentirala novo realnost, ki nastaja med pandemijo in v kateri smo se te dni znašli prav vsi, brez izjeme. Poudarila je, da te preizkušnje, ne le pandemija, tudi revščina, nikakor niso nujno nekaj, kar nas dela plemenitejše, ampak je lahko to tudi nekaj, kar nas moralno in v drugih smislih pohabi. To, kar nas ločuje, je še vedno močnejše od tega, kar nas povezuje, nas je opomnila. Kruta resnica. A ima prav.
»Tudi če slučajno mislimo, da je zdajšnja kriza 'veliko hrupa za nič', je še vedno dejstvo, da je hrupa veliko in da se dogaja tektonski prelom, ki bo imel dolgoročne posledice,« je dejala in izpostavila, da je ključno vprašanje, v kakšnem sistemu bomo živeli, ko se bo vse skupaj končalo, saj takšne zaustavitve gospodarstva in družbe ni bilo v 150 letih, niti med svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju. »Tudi sama menim, da so ukrepi upravičeni tako z zdravstvenega kot človeškega vidika, a še zdaleč ni samoumevno, da so se sploh zgodili, povsem lahko se tudi ne bi. V zgodovini se je zgodilo že marsikaj, pa ni bilo takšnih ukrepov,« je pridala.
Filozofinja je opozorila na še en pereč problem, ki se je pojavil v času epidemije. No, pravzaprav je bil tu že prej, a vsekakor je zdaj spet v porastu oziroma je dobil krila in nov zagon. Gre za širjenje teorij zarot.
Dr. Alenka Zupančič je delila filozofski vidik na čas epidemije koronavirusa. FOTO: BLAŽ SAMEC
»V vsej svoji strasti in gorečnosti se teorije zarot zelo dobro ujemajo z nekim ciničnim duhom. Čeprav si na prvi pogled to nasprotuje. A ujameta se v smislu, da zadostuje zavest 'mi pa že nismo tako neumni, da bi nasedli videzu, temu, kar pravijo avtoritete, mediji, mi pa že vemo bolje' ...«
Dr. Zupančičeva je dodala, da če vsi lažejo, kategorija laži pravzaprav izgine, saj nato laž pač ni več nekaj, ob čemer bi nas bilo sram. To je precej strašljiva misel. Še posebno v poplavi dezinformacij in dejstva, da veliko ljudi, tudi v Sloveniji, naseda nestrokovnim razlagam, nepreverjenim informacijam in nekredibilnim virom.
A vse le ni bilo tako črnogledo, saj nas je filozofinja pomirila z mislijo, da je v teh časih opaziti tudi dobro mero duha in komičnosti. »Tudi iz zgodovine vemo, da komedija cveti v obdobjih krize, to je nedvomno. V časih največje krize nastanejo najboljše in tudi najbolj duhovite komedije. Duha je dejansko težje ubiti kot kar koli drugega. Tudi zdaj lahko vidimo, da je to zacvetelo, ne le šale, ki jih zbirajo že muzeji, pa seveda bolj ali manj posrečeni gagi, tega je res dosti. Kar se mi zdi zelo pomembno, je, da se pogosto to skrči le na to, da pač potrebujemo sprostitev, da se lažje spopadamo s krizo in tesnobo,« je sklenila za konec.
Ni kaj dodati, smeh je le pol zdravja, ne le za telo, temveč tudi za intelekt, saj – kot je filozofinja pripomnila ob koncu pogovora – obstaja tudi neki drug, še pomembnejši rek, ki bi ga morali imeti, ta pa se glasi, da je smeh lahko tudi pol pameti.
