Kolumna Miše Terček: Kralj tigrov
Jerry Springer nam je omogočil, da smo se ob smejanju drugim in zgražanju nad njimi počutili superiorne.
Odpri galerijo
Joe Exotic z enim od svojih tigrov FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Gledalke in gledalci na televiziji in internetu že od nekdaj nadvse radi gledamo bizarne ljudi, posebneže, odpadnike, ekscentrike. Še bolj nas zanimajo, če so resnični, torej da ne nastopajo v igrani zrežirani TV-seriji, temveč so del našega, zunanjega sveta – sosedje, sodržavljani pa tudi tujci iz drugih držav, kontinentov pridejo v poštev, če je kriza.
Tovrstni voajerizem je najprej prišel na površje (kje drugje kot) v ZDA, in sicer v obliki televizijskih pogovornih šovov, ki so ga v osemdesetih vodile Sally Jesse Raphael, Ricki Lake in podobne voditeljice, ki so tematike o vsakdanjih težavah državljanov pripeljale v dnevne sobe po vsem svetu. A mejo je nato radikalno premaknil Jerry Springer, ki je v devetdesetih vse skupaj dal v višjo prestavo in začel v svoj pogovorni šov vabiti predvsem problematične ljudi, ki so bili obenem vulgarni in agresivni, pred kamerami pa so bili pripravljeni storiti marsikaj oziroma na to, da jih gleda celotna Amerika in posledično ves svet, niso niti pomislili. In tako se je začel nov trend.
Jerry Springer je dokončno poneumil televizijsko občinstvo, ki je nato iz tedna v teden zahtevalo več – nasilja, bizarnosti, kletvic pa tudi zgodb o incestih, družinskih zdrahah in življenju, ki se je zdel kot z drugega planeta. A Springerjevi TV-šovi so na gledalke in gledalce na neki sprevrženi način delovali tudi terapevtsko, saj so se naše težave ob problemih njegovih gostov zdele majhne, naše družine normalne in naš besednjak bogat ter kulturen. Jerry Springer nam je omogočil, da smo se ob smejanju drugim in zgražanju nad njimi počutili superiorne.
A tudi ti pogovorni šovi so bili do neke mere nadzorovani, imeli so mediatorja, debate so bile usmerjene, gosti so se menjavali, in čeprav je vse skupaj delovalo kaotično, je bil za vsem tem nekakšen red, televizijski red. Televizijci so nato ugotovili, da je voditelj pravzaprav moteč faktor, zato so začeli snemati resničnostne šove, v katerih so bili nastopajoči prepuščeni sami sebi, postali so poskusni zajčki, živali v kletkah zoološkega vrta, vsem na ogled. Nato smo se smejali njim. In spet smo se gledalci počutili boljše.
Nekje na tej poti pa je reality TV-žanr postal del naše sodobne kulture, in danes je prav tako priljubljen kot igrani žanr. Na resničnostne zvezde in zvezdnike smo se navadili in jih sprejeli medse, danes so se te veje s televizije razpasle v vse pore interneta, družabna omrežja danes omogočajo novo publiko in nov način komuniciranja z javnostjo ter novo obliko ekshibicionizma in voajerizma.
Z vedno večjo priljubljenostjo dokumentarnih programov, kot sta Discovery Channel in National Geographic, so v ospredje ponovno prišle dokumentarne serije. V omenjenih primerih sicer v resnejši obliki, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo pojavile tudi bolj tabloidne različice. In so se. Že pred leti smo dobili ogromno različic kanalov, kot je Reality TV. Tam so se začeli v doku resničnostnih serijah pojavljati springerski liki, springerske zgodbe in springersko življenje 24/7.
Z razmahom spletnih televizijskih platform, kot sta Netflix in HBO GO, so ustvarjalci našli nekakšno ravnotežje med resnim dokumentiranjem in vaškimi posebneži, ki v teh izdelkih nastopajo.
Ena od njih, aktualna in trenutno na Netflixovi lestvici v Sloveniji najbolj priljubljena, nosi naslov Tiger King (Kralj tigrov). Doku serija, ki ima sedem epizod in je podnaslovljena Umor, kaos in norost, je čez noč postala najbolj gledana stvar na Netflixu, k čemur je po vsej verjetnosti prispevalo tudi dejstvo, da je gledalstvo te dni zaradi epidemije novega koronavirusa obsojeno na karanteno. Tiger King je večplastna resnična zgodba, ki je ne bi mogli napisati niti najboljši hollywoodski scenaristi.
Kamere spremljajo t. i. kralja tigrov, lokalnega posebneža, ki si je nadel ime Joe Exotic in ima v lasti največji zasebni živalski vrt z divjimi živalmi, predvsem tigri, ki jih, poleg tega, da jih razkazuje v kletkah in opravlja vodene oglede, uvaža, izvaža, prodaja, preprodaja ... Joe je dejansko eksotičen, saj je poln nasprotij, predvsem pa je zaljubljen v kamero in pozornost, pijan od slave. Je razkriti gej, nosi pištole, snema country skladbe in videe, se poroča in ločuje z različnim moškimi (v seriji spoznamo tri njegova razmerja), predvsem pa je njegov cilj v vojni premagati aktivistko za pravice živali Carole Baskin.
A niti slednja ni brez masla na glavi, saj je njena preteklost prav tako povezana z vzgojo tigrov v ujetništvu. V to dodajte mafijske posle, finančne prevare, varanje, umore, samomore, droge, denar, policijo in celo kandidaturo za guvernerja in predsednika – in dobili boste doku serijo Tiger King, ki je očitno popolnoma prevzela tudi slovensko občinstvo.
Ja, Joe je 55-letni posebnež, ki ima rad mlade lepe fante, ki so praviloma odvisniki (z izjemo zadnjega), kar spretno izkoristi, da jih lahko obdrži ter se z njimi kar takoj poroči. Je tragikomična figura, ki bi bil, če bi se njegova zgodba odvijala v devetdesetih, zagotovo stalni gost v šovu Jerryja Springerja.
Kralj tigrov sicer na koncu pristane v kletki, v zaporu ... kot nekdaj njegove živali, tigri.
Tovrstni voajerizem je najprej prišel na površje (kje drugje kot) v ZDA, in sicer v obliki televizijskih pogovornih šovov, ki so ga v osemdesetih vodile Sally Jesse Raphael, Ricki Lake in podobne voditeljice, ki so tematike o vsakdanjih težavah državljanov pripeljale v dnevne sobe po vsem svetu. A mejo je nato radikalno premaknil Jerry Springer, ki je v devetdesetih vse skupaj dal v višjo prestavo in začel v svoj pogovorni šov vabiti predvsem problematične ljudi, ki so bili obenem vulgarni in agresivni, pred kamerami pa so bili pripravljeni storiti marsikaj oziroma na to, da jih gleda celotna Amerika in posledično ves svet, niso niti pomislili. In tako se je začel nov trend.
Jerry Springer nam je omogočil, da smo se ob smejanju drugim in zgražanju nad njimi počutili superiorne.
Jerry Springer je dokončno poneumil televizijsko občinstvo, ki je nato iz tedna v teden zahtevalo več – nasilja, bizarnosti, kletvic pa tudi zgodb o incestih, družinskih zdrahah in življenju, ki se je zdel kot z drugega planeta. A Springerjevi TV-šovi so na gledalke in gledalce na neki sprevrženi način delovali tudi terapevtsko, saj so se naše težave ob problemih njegovih gostov zdele majhne, naše družine normalne in naš besednjak bogat ter kulturen. Jerry Springer nam je omogočil, da smo se ob smejanju drugim in zgražanju nad njimi počutili superiorne.
A tudi ti pogovorni šovi so bili do neke mere nadzorovani, imeli so mediatorja, debate so bile usmerjene, gosti so se menjavali, in čeprav je vse skupaj delovalo kaotično, je bil za vsem tem nekakšen red, televizijski red. Televizijci so nato ugotovili, da je voditelj pravzaprav moteč faktor, zato so začeli snemati resničnostne šove, v katerih so bili nastopajoči prepuščeni sami sebi, postali so poskusni zajčki, živali v kletkah zoološkega vrta, vsem na ogled. Nato smo se smejali njim. In spet smo se gledalci počutili boljše.
Joe Exotic z enim od svojih tigrov FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Z vedno večjo priljubljenostjo dokumentarnih programov, kot sta Discovery Channel in National Geographic, so v ospredje ponovno prišle dokumentarne serije. V omenjenih primerih sicer v resnejši obliki, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo pojavile tudi bolj tabloidne različice. In so se. Že pred leti smo dobili ogromno različic kanalov, kot je Reality TV. Tam so se začeli v doku resničnostnih serijah pojavljati springerski liki, springerske zgodbe in springersko življenje 24/7.
Z razmahom spletnih televizijskih platform, kot sta Netflix in HBO GO, so ustvarjalci našli nekakšno ravnotežje med resnim dokumentiranjem in vaškimi posebneži, ki v teh izdelkih nastopajo.
Ena od njih, aktualna in trenutno na Netflixovi lestvici v Sloveniji najbolj priljubljena, nosi naslov Tiger King (Kralj tigrov). Doku serija, ki ima sedem epizod in je podnaslovljena Umor, kaos in norost, je čez noč postala najbolj gledana stvar na Netflixu, k čemur je po vsej verjetnosti prispevalo tudi dejstvo, da je gledalstvo te dni zaradi epidemije novega koronavirusa obsojeno na karanteno. Tiger King je večplastna resnična zgodba, ki je ne bi mogli napisati niti najboljši hollywoodski scenaristi.
Kamere spremljajo t. i. kralja tigrov, lokalnega posebneža, ki si je nadel ime Joe Exotic in ima v lasti največji zasebni živalski vrt z divjimi živalmi, predvsem tigri, ki jih, poleg tega, da jih razkazuje v kletkah in opravlja vodene oglede, uvaža, izvaža, prodaja, preprodaja ... Joe je dejansko eksotičen, saj je poln nasprotij, predvsem pa je zaljubljen v kamero in pozornost, pijan od slave. Je razkriti gej, nosi pištole, snema country skladbe in videe, se poroča in ločuje z različnim moškimi (v seriji spoznamo tri njegova razmerja), predvsem pa je njegov cilj v vojni premagati aktivistko za pravice živali Carole Baskin.
Plakat dokumentarne serije
Ja, Joe je 55-letni posebnež, ki ima rad mlade lepe fante, ki so praviloma odvisniki (z izjemo zadnjega), kar spretno izkoristi, da jih lahko obdrži ter se z njimi kar takoj poroči. Je tragikomična figura, ki bi bil, če bi se njegova zgodba odvijala v devetdesetih, zagotovo stalni gost v šovu Jerryja Springerja.
Kralj tigrov sicer na koncu pristane v kletki, v zaporu ... kot nekdaj njegove živali, tigri.
