Kolumna Miše Terček: Mame in sinovi

V filmski industriji je tako, da je večina filmov napovedanih že leto ali celo več prej z namenom, da se prične ustvarjati tako imenovani »hajp«, kar pomeni, da se po družabnih omrežjih delijo videonapovedniki, v medijih pa lahko že vnaprej prebiramo intervjuje in druge zgodbe z glavnimi igralci in režiserji, ki pompozno reklamirajo in razpredajo o prihajajočem izdelku, ki je skoraj vedno »nekaj najboljšega, kar so do zdaj ustvarili«. Tako to je. Film je drag špas, vložene milijone pa je treba nekako zaslužiti nazaj – in brez gledalcev ter pozitivnih odzivov in dobrih kritik je to skoraj nemogoče doseči. V letu 2019 pa veliki filmi niso več zgolj domena kinematografov, temveč tudi spletnih televizijskih ponudnikov, kot je Netflix, ki ima po zadnjih podatkih že vrtoglavih 250 milijonov naročnikov (med njimi so tudi številni slovenski sodobni gledalci) in v svoje vsebine vloži neverjetnih 15 milijard ameriških dolarjev na leto​. Nič čudnega, da je v zadnjih letih postal eden od najvplivnejših podjetij na svetu, ki televizijske smernice narekuje dobesedno sam.

A kljub svojim modernim pristopom se tudi Netflix rad ujame v tradicionalne okvire, ki so jih postavili etablirani hollywoodski studii in ki so bili nekoč preverjena formula za filmske uspešnice. Takšen primer je tudi televizijski film, ki nosi naslov Otherhood. Slednjega so napovedovali že lani, njegov izid pa prestavljali iz meseca v mesec, saj bi moral biti premierno predvajan že aprila, nato pa so ga zamaknili na avgust. In tako smo pred nekaj dnevi le doživeli prvo predvajanje, na omenjeni televizijsko-spletni platformi pa ga še zdaj pospešeno oglašujejo.

Gre za film o mamah in sinovih, če pogledamo pod površje, pa gre za komedijo, ki bi bila rada drama, in za dramo, ki bi bila rada komedija. V resnici se loteva kompleksnega odnosa mater in sinov, a ga obdela popolnoma površinsko in zgolj za namen zabave publike, tako da vse skupaj ostane le pri dobri ideji, ki bi ugajala širšim množicam. Recept za uspešnico se na prvi pogled zdi lahek – najameš tri uveljavljene znane igralke (Patricio Arquette, Angelo Bassett in Felicity Huffman), v roke jim porineš ne prav zahteven scenarij, jim poveš, da se bodo dobro zabavale, saj bodo igrale najboljše prijateljice, ustvariš manjši zaplet in še manjši razplet, nato pa, ko množice navdušeno ploskajo in se nasmejejo do solz, skupaj z njimi šteješ denarce. Tako je v popolnem hollywoodskem scenariju, a v primeru Otherhooda se ni tako izšlo.

Scenarij, ki sta ga napisala Cindy Chupack (tudi režiserka) in Mark Andrus, je v resnici prisiljen in neizviren, dialogi so skromni in nezanimivi, konec pa je še bolj predvidljiv kot pri siceršnjih romantičnih komedijah. Od Netflixa bi pričakovali več, še posebno glede na tematiko, ki jo v nekaterih svojih serijah obravnava na duhovit ali ganljiv način – tema o zadušljivi materinski ljubezni je lahko odlična podlaga za dobro komedijo. Otherhood pa brez sramu že na površju kaže prave barve, da v resnici v film niso vložili veliko truda, časa in razmisleka ter da jih je gnala zgolj ena misel – ustvariti instant hit.

Na spletnem portalu Rotten Tomates je film prejel le 29 odstotkov podpore oziroma oceno slabih 5 od 10, tudi spletni Metacritic je celovečerec ocenil s skromnimi 37 točkami od 100. Skratka, polomija v vseh pogledih in res težko je v njej najti svetle točke. Tudi drugi, stranski, mlajši igralci in igralke ne pridejo do izraza. Zanimivo je, da v filmu igra sicer odlični Jake Lacy, ki je blestel v TV-seriji The Office (Pisarna), a mu vloga gejevskega sina v Otherhoodu prav nič ni pisana na kožo.

Filmu ne pomaga niti dokaj domiselna skovanka, ki jo najdemo v naslovu, saj je »otherhood« izpeljanka iz »motherhood«, ki v angleščini pomeni materinstvo, brez začetne črke »m« pa se spremeni v »nekaj drugega«. Tri zapuščene in osamljene mame si namreč v scenariju obupano želijo znova vzpostaviti stik s svojimi sinovi, ki vsi živijo v New Yorku, zato se jih odločijo obiskati, in to vinjene. Mimogrede naj omenimo, da mora ena od njih voziti avto, a v filmu zamolčijo dejstvo, da pač vozi pijana. A recimo, da ne bomo moralizirali, saj se šele nato začnejo odvijati popolnoma dolgočasna snidenja, sinovi pa so karakterno prešibki, da bi svoje filmske like sploh razvili do te mere, da bi se gledalci lahko z njimi poistovetili.

Sicer odlične (in večkrat nagrajene) igralke Patricia Arquette, Angela Bassett in Felicity Huffman se najbrž tolčejo po glavi, zakaj so sprejele to vlogo, saj bo ostala črn madež v njihovi pestri karieri.

Torej, namesto da bi si vzeli sto minut (toliko namreč traja Otherhood), da preverite, ali je film res tako zanič, raje ta čas porabite za kaj drugega. Še hvaležni mi boste.