Kolumna Miše Terček: Mož v črnem
Dvanajstega septembra 2003 je umrl »mož v črnem« Johnny Cash. V svoji istoimenski pesmi Man In Black je v prevodu prepeval: »Sprašujete se, zakaj sem vedno odet v črno, zakaj na meni nikoli ne vidite svetlih barv in zakaj ima moj izgled mračen ton. Za oblačila na meni obstaja tehten razlog, saj črnino nosim za revne in zatirane, ki živijo na drugem, lačnem koncu mesta. Nosim jih za zapornike, ki so že dolgo nazaj odplačali svoj dolg in so za zapahi, ker so žrtve današnjega časa.«
Sredina petdesetih je bila za preboj rock'n'rolla ključna. A tudi belopolti glasbeniki so dokazali, da lahko ustvarijo svojo »umazano« različico rock'n'rolla in podžanr rockabilly je tako rodil najbrž največjo ameriško glasbeno zvezdo – Elvisa Presleyja. Z njim so vzporedno na glasbeno sceno in radijske ter televizijske valove vstopali tudi Carl Perkins, Jerry Lee Lewis in (seveda) omenjeni Johnny Cash.
Presley je bil prvi glasbenik, ki je s pomočjo televizije vplival na množice (govorimo o milijonih), ki so hoteli biti takšni kot on – peti kot on, igrati kitaro kot on, zveneti kot on, hoditi kot on, se oblačiti kot on ... skratka – biti on. Elvis je bil prvi globalni najstniški idol. In vse, kar je naredil, je imelo vpliv. Takrat so se začele te neverjetne moči zavedati tudi glasbene založbe, ki v glasbenikih niso videle več zgolj izvajalcev, temveč tudi stroje za tiskanje denarja, poslovno priložnost, molzne krave. Glasba je v petdesetih prvič jasno postala produkt, artikel, tržna niša, kar se je v šestdesetih in kasneje le še drastično stopnjevalo. Rock'n'roll je postal večji od glasbe, postal je moda. In čeprav je bil povezan s civilno-družbenimi in rasnimi gibanji, je imel tudi komercialno stran.
Tudi Johnny Cash je bil del tega gibanja, čeprav je bil country pevec, ki je zrasel ob cerkvenem gospelu, je imel življenjski slog in videz rock zvezdnika. Imel je pristno rock'n'rollovsko držo, dosegel pa je tudi, da so se začeli tudi mladi zanimati za country glasbo. K temu je pripomoglo tudi to, da so ga idolizirali številni v šestdesetih vodilni glasniki generacije, kot je denimo Bob Dylan. A tudi Cash je imel razburkano življenje, saj se je boril s številnimi odvisnostmi in je bil znan kot bad boy countryja.
Ostalo je zgodovina. Na svoji glasbeni poti je prejel 14 grammyjev in prodal več kot 90 milijonov plošč, na stara leta pa je doživel ponovni vzpon, ko je posnel precej priredb (pravzaprav celotnih albumov) sodobnih hitov v country preobleki, med njimi je najbolj znana Hurt; sicer gre za skladbo zasedbe Nine Inch Nails, ki jo je pospremil ganljiv videospot, v katerem ostareli Cash nastopa s svojo dolgoletno soprogo June Carter, ki je umrla zgolj štiri mesece pred njim.
Večino skladb je v svoji plodoviti karieri sicer napisal sam, tudi uspešnice, kot so Folsom Prison Blues, I Walk the Line in Ring of Fire, v znanem biografskem filmu Hoja po robu (2003) pa ga je upodobil igralec Joaquin Phoenix. Dvajset let po njegovi smrti njegova glasba še vedno odmeva in živi naprej.
