NA OKO
Kolumna Miše Terček: Poboj 69 fantov in deklet
A film Utoya ni zgolj drama, temveč je svarilo, kako daleč lahko pripeljejo nevarne izključujoče ideje.
Odpri galerijo
Rekonstrukcija poboja 69 članov podmladka laburistične stranke, ki se je zgodil na majhnem norveškem otoku. FOTOGRAFIJI: IMDB
So pretresljivi filmi, posneti po resničnih dogodkih, in potem je tu Utoya, ki je bil preteklo soboto predvajan na TV Slovenija in ponovno sprožil debato o tem tragičnem dogodku, ki še vedno odmeva po Evropi in po svetu. Gre za v enem samem kadru posneto rekonstrukcijo poboja devetinšestdesetih članov podmladka norveške laburistične stranke, ki se je zgodil 22. julija 2011 na poletnem taboru na otočku Utoya.
Tam se je zbralo približno petsto otrok, med njimi devetnajstletna Kaja in njena mlajša sestra Emilie. Brezskrbno druženje z vrstniki se je nepričakovano spremenilo v hladnokrven pokol. Nič hudega sluteči otroci in najstniki so postali tarče s polavtomatsko puško oboroženega morilca, ki je malo pred tem podtaknil bombo v središču Osla. Film v režiji Erika Poppeja (scenarij sta po resničnih dogodkih priredila Siv Rajendram Eliassen in Anna Bache-Wiig) je tako resničen, da gledalec na trenutke pozabi, da gre za igrani in ne za dokumentarni film. Igralke in igralci, med katerimi so tudi Andrea Berntzen, Aleksander Holmen, Brede Fristad in Elli Rhiannon Müller Osbourne, so kljub svoji mladosti izjemno pristni in prepričljivi.
Zloglasni incident je med najkontroverznejše zločince na sodobni zemljevid morilcev dodal desničarskega skrajneža Andersa Breivika. Slednji je imel en sam cilj – uničiti mlade socialiste, ker se ni strinjal z njihovimi pogledi na svet. Prestrašene otroke pa sta na cedilu pustili tudi norveška vlada in policija, saj sta (kot je kasneje ugotovilo tudi sodišče) naredili premalo, da bi tragični dogodek preprečili, obenem pa sta, ko je bila množična morija že v teku, prepozno reagirali.
Režiser Erik Poppe se je odločil, da dogodek prikaže skozi oči ene od udeleženk tabora, in tako kamera v neprekinjenem posnetku spremlja v realnem času slabe ure in pol najstnico Kajo, ki beži pred napadalcem, obenem pa v vsem kaosu išče svojo mlajšo sestro in na poti pomaga številnim drugim udeležencem tabora. Pretresljiva zgodba vas bo pustila brez besed, na trenutke pa boste prizore težko gledali.
V ospredju napetega scenarija so vseeno otroci in mladostniki, ki nič krivi na otočku iščejo drug drugega, po telefonih kličejo starše in (žal) padajo pod streli psihopatskega napadalca. Slednjega v filmu sicer nikoli ne vidimo, zgolj slišimo njegove strele, kar zgodbi doda višjo stopnjo napetosti in poudari konfuznost situacije, v kateri so se znašli ujeti mladostniki.
Četudi Breivikovo zgodbo natančno poznate iz medijev, se vas bo film Utoya dotaknil, saj ne gre za politični film. Vzrok morilčevega napada je namreč popolnoma izbrisan, dogajanje spremljamo izključno z vidika napadenih otrok v času streljanja. Predvsem gre za boj za preživetje, strah pred smrtjo in iskanje stikov z najbližjimi v morebitnih zadnjih trenutkih življenja ljudi, ki so bili še minute pred prvim Breivikovim strelom polni upanja in radosti.
A ker vzrok Breivikovih dejanj in njegova ideologija nista zanemarljiva, so avtorji filma vseeno dodali opozorila o vzponu skrajnodesničarskih gibanj. In prav je tako. Tragedije pač ne nastanejo kar same od sebe. Gledalec pa mora razumeti, kaj se je pravzaprav dogajalo v glavi nekoga, ki se je odločil za tako zavržno dejanje, ki je vzelo 69 mladih življenj. Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da Breivik svojih dejanj na sodišču ni obžaloval, temveč je poudaril, da bi vse to storil še enkrat. Evropa, ki je preživela teror fašizma in nacizma, pa je dolžna takšne ideologije obsoditi, zato bi bil film Utoya popolnoma brez konteksta lahko zgolj eksploatacija tragičnega dogodka.
A film Utoya ni zgolj drama, temveč je svarilo, kako daleč lahko pripeljejo nevarne izključujoče ideje. Intimna zgodba Kaje, katere paniko in trpljenje spremljamo uro in pol, je zgolj posledica nečesa, kar nima vpliva zgolj na skupino otrok na nekem majhnem otoku, temveč tudi širše – na družbo v kateri koli državi.
Anders Breivik je v 72 minutah lahko pobil 69 fantov in deklet, torej skoraj enega na minuto, streljal je vsepovprek, imel je jasen cilj. Za vedno je zaznamoval ne le življenja udeležencev tabora na otoku Utoya in njihovih bližnjih, temveč tudi državljank in državljanov Norveške, Evrope in celotnega sveta, ki jih je ta tragični dogodek opomnil, da so grozote, ki sta jih človeštvu zadala nacizem in fašizem, tudi v 21. stoletju le strel(jaj) stran.
Za tiste, ki ste film Utoya spregledali na rednem sporedu, si ga lahko še vedno ogledate v spletnem arhivu RTV Slovenija. Priporočamo.
A film Utoya ni zgolj drama, temveč je svarilo, kako daleč lahko pripeljejo nevarne izključujoče ideje.
Tam se je zbralo približno petsto otrok, med njimi devetnajstletna Kaja in njena mlajša sestra Emilie. Brezskrbno druženje z vrstniki se je nepričakovano spremenilo v hladnokrven pokol. Nič hudega sluteči otroci in najstniki so postali tarče s polavtomatsko puško oboroženega morilca, ki je malo pred tem podtaknil bombo v središču Osla. Film v režiji Erika Poppeja (scenarij sta po resničnih dogodkih priredila Siv Rajendram Eliassen in Anna Bache-Wiig) je tako resničen, da gledalec na trenutke pozabi, da gre za igrani in ne za dokumentarni film. Igralke in igralci, med katerimi so tudi Andrea Berntzen, Aleksander Holmen, Brede Fristad in Elli Rhiannon Müller Osbourne, so kljub svoji mladosti izjemno pristni in prepričljivi.
Zloglasni incident je med najkontroverznejše zločince na sodobni zemljevid morilcev dodal desničarskega skrajneža Andersa Breivika. Slednji je imel en sam cilj – uničiti mlade socialiste, ker se ni strinjal z njihovimi pogledi na svet. Prestrašene otroke pa sta na cedilu pustili tudi norveška vlada in policija, saj sta (kot je kasneje ugotovilo tudi sodišče) naredili premalo, da bi tragični dogodek preprečili, obenem pa sta, ko je bila množična morija že v teku, prepozno reagirali.
Rekonstrukcija poboja 69 članov podmladka laburistične stranke, ki se je zgodil na majhnem norveškem otoku. FOTOGRAFIJI: IMDB
V ospredju napetega scenarija so vseeno otroci in mladostniki, ki nič krivi na otočku iščejo drug drugega, po telefonih kličejo starše in (žal) padajo pod streli psihopatskega napadalca. Slednjega v filmu sicer nikoli ne vidimo, zgolj slišimo njegove strele, kar zgodbi doda višjo stopnjo napetosti in poudari konfuznost situacije, v kateri so se znašli ujeti mladostniki.
Četudi Breivikovo zgodbo natančno poznate iz medijev, se vas bo film Utoya dotaknil, saj ne gre za politični film. Vzrok morilčevega napada je namreč popolnoma izbrisan, dogajanje spremljamo izključno z vidika napadenih otrok v času streljanja. Predvsem gre za boj za preživetje, strah pred smrtjo in iskanje stikov z najbližjimi v morebitnih zadnjih trenutkih življenja ljudi, ki so bili še minute pred prvim Breivikovim strelom polni upanja in radosti.
A ker vzrok Breivikovih dejanj in njegova ideologija nista zanemarljiva, so avtorji filma vseeno dodali opozorila o vzponu skrajnodesničarskih gibanj. In prav je tako. Tragedije pač ne nastanejo kar same od sebe. Gledalec pa mora razumeti, kaj se je pravzaprav dogajalo v glavi nekoga, ki se je odločil za tako zavržno dejanje, ki je vzelo 69 mladih življenj. Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da Breivik svojih dejanj na sodišču ni obžaloval, temveč je poudaril, da bi vse to storil še enkrat. Evropa, ki je preživela teror fašizma in nacizma, pa je dolžna takšne ideologije obsoditi, zato bi bil film Utoya popolnoma brez konteksta lahko zgolj eksploatacija tragičnega dogodka.
A film Utoya ni zgolj drama, temveč je svarilo, kako daleč lahko pripeljejo nevarne izključujoče ideje. Intimna zgodba Kaje, katere paniko in trpljenje spremljamo uro in pol, je zgolj posledica nečesa, kar nima vpliva zgolj na skupino otrok na nekem majhnem otoku, temveč tudi širše – na družbo v kateri koli državi.
Plakat filma
Za tiste, ki ste film Utoya spregledali na rednem sporedu, si ga lahko še vedno ogledate v spletnem arhivu RTV Slovenija. Priporočamo.
