Kolumna Miše Terček: Prijatelji s faksa
Ja, človek je kar naenkrat star 40 let in čez noč ga udari kot strela z jasnega, da ni več dvajsetletni študent.
Odpri galerijo
Napoved 2. sezone Prijateljev s faksa FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Netflixova televizijska serija Friends From College (Prijatelji s faksa) ima zanimivo zgodbo tudi zunaj scenarija. Zakulisni odločevalci ji namreč za letos niso odobrili 3. sezone, zato v arhivu ostajata zgolj prvi dve sezoni. Za to obstaja več razlogov, a najprej poglejmo, za kaj pri seriji, ki sta jo ustvarila pisateljica in scenaristka Francesca Delbanco in režiser Nicholas Stoller, sploh gre.
V grobem bi lahko rekli, da je nadaljevanka mešanica serij Seks v mestu (Sex And The City) in Prijatelji (Friends), v njej pa glavne vloge igrajo Keegan-Michael Key, Fred Savage, Annie Parisse, Nat Faxon, Jae Suh Park in Cobie Smulders. Zgodba bazira na šestih prijateljih, kolegicah in kolegih s faksa, ki se bližajo 40. rojstnemu dnevu in se začnejo znova dobivati na takšnih in drugačnih obletnicah, fantovščinah, dekliščinah in porokah. Obenem so priča ločitvam in zameram tako na poslovnem kot zasebnem področju. Ne manjka niti varanja oziroma skrivnosti, ki počasi plavajo na površje, odnosi med njimi pa hkrati razpadajo in se znova sestavljajo.
Skupina milenijcev je izgubljena, in čeprav se zdi, da so vsi postavljeni na svoje mesto, še vedno iščejo prostor pod soncem ter se spotikajo ob nostalgijo, ki jim preprečuje, da bi zares odrasli. Zato smo priča številnim infantilnim izpadom, žuranju na študentski način (z vsem, kar spada zraven, od drog do alkohola in spolnih užitkov) in dramatičnim izpadom posameznikov, ki se čutijo tako ali drugače zapostavljeni.
Prav vsak želi svoj levji delež pozornosti in vsak od njih na neki točki meni, da se mu v življenju godi krivica, da je bil prevaran, da mu je bila zamolčana ključna informacija itd. Skratka, skupina napornih, a na trenutke nadvse zabavnih prijateljev, ki se nekako kar ne morejo ločiti drug od drugega, čeprav jim prav to druženje vedno znova prinaša težave.
In tako smo priča popolnemu kaosu hitrega urbanega življenja, kjer vse skrbi predvsem to, da se bodo postarali sami in da jih nihče ne bo imel rad. V luči tega strahu marsikdo na poti do iskanja ljubezni naredi marsikatero neumnost, ki ga v nekaterih primerih stane tudi partnerstvo. A kot po navadi pri klapah ljudi, ki se poznajo že dolga leta, je najtežje prav za zunanje parterje, ki imajo vedno znova občutek, da se nikakor ne morejo vklopiti v ta prijateljski krog nostalgije in internih šal.
Slednje je glavni razlog za rojstvo ljubosumja in občutka odrinjenosti, zapostavljenosti.
V TV-seriji Prijatelji s faksa so strejti in geji (ali pa različno- in istospolno usmerjeni) tretirani povsem enako, brez stereotipov ali izpostavljanja seksualnosti, kar je pohvalno in za leto 2020 pričakovano. Skrajni čas je, da se tudi TV-serije nehajo ukvarjati s tem, koliko LGBT+ likov potrebujejo v seriji in kako drugačni morajo izpasti. Ljudje smo pač ljudje in v odnosih ter partnerskih zvezah (beri: težavah) smo si vsi enaki, zato ločevanje na »naše« in »njihove« nima nikakršnega smisla.
Ja, človek je kar naenkrat star 40 let in čez noč ga udari kot strela z jasnega, da ni več dvajsetletni študent, kar pomeni, da večdnevni žuri odpadejo, after partyji tudi, življenjske odločitve so vedno težje in usodnejše, partnerski odnosi iz leta v leto bolj zapleteni, prijatelji sicer zvestejši, a obenem zamere toliko hujše. In o vsem tem govori serija. In morda je prav zato večina gledalk in gledalcev ni mogla sprejeti. Ker ni bila na prvo žogo, ker je bila preveč resnična, ker ob šalah ni bilo posnetega oziroma prisilnega smeha v ozadju in ker je bilo življenje na televiziji enostavno preveč podobno resničnemu življenju pri nas doma.
V ogledalo pa se človek težko pogleda, še posebno ko gleda TV-serijo, torej preživlja čas, ko bi se rad oddaljil od svojih problemov, ne pa si jih približal. Zanimivo je, da se je večina gledalcev pritoževala nad tem, da so liki nesimpatični. Ja, res je, nič kaj junaški niso in vsi imajo napake. Tako kot mi vsi. Najbrž smo se v likih prehitro prepoznali in smo jih a pripori zavračali. Škoda.
In prav tako je škoda, da dodane vrednosti serije pri Netflixu niso prepoznali do te točke, da bi ji omogočili tudi 3. sezono. Vsekakor gre za izjemno duhovito, kakovostno in brutalno resnično stvaritev. In če samo pomislimo, koliko tretjekategoričnih treš nadaljevank je našlo pot tudi do 4. in 5. sezone ... Srečni konci in lažni nasmeški so danes žal na televiziji vredni več kot to, da ti nekdo s scenarijem preprosto nastavi ogledalo.
Ja, človek je kar naenkrat star 40 let in čez noč ga udari kot strela z jasnega, da ni več dvajsetletni študent.
V grobem bi lahko rekli, da je nadaljevanka mešanica serij Seks v mestu (Sex And The City) in Prijatelji (Friends), v njej pa glavne vloge igrajo Keegan-Michael Key, Fred Savage, Annie Parisse, Nat Faxon, Jae Suh Park in Cobie Smulders. Zgodba bazira na šestih prijateljih, kolegicah in kolegih s faksa, ki se bližajo 40. rojstnemu dnevu in se začnejo znova dobivati na takšnih in drugačnih obletnicah, fantovščinah, dekliščinah in porokah. Obenem so priča ločitvam in zameram tako na poslovnem kot zasebnem področju. Ne manjka niti varanja oziroma skrivnosti, ki počasi plavajo na površje, odnosi med njimi pa hkrati razpadajo in se znova sestavljajo.
Skupina milenijcev je izgubljena, in čeprav se zdi, da so vsi postavljeni na svoje mesto, še vedno iščejo prostor pod soncem ter se spotikajo ob nostalgijo, ki jim preprečuje, da bi zares odrasli. Zato smo priča številnim infantilnim izpadom, žuranju na študentski način (z vsem, kar spada zraven, od drog do alkohola in spolnih užitkov) in dramatičnim izpadom posameznikov, ki se čutijo tako ali drugače zapostavljeni.
Napoved 2. sezone Prijateljev s faksa FOTOGRAFIJI: NETFLIX
In tako smo priča popolnemu kaosu hitrega urbanega življenja, kjer vse skrbi predvsem to, da se bodo postarali sami in da jih nihče ne bo imel rad. V luči tega strahu marsikdo na poti do iskanja ljubezni naredi marsikatero neumnost, ki ga v nekaterih primerih stane tudi partnerstvo. A kot po navadi pri klapah ljudi, ki se poznajo že dolga leta, je najtežje prav za zunanje parterje, ki imajo vedno znova občutek, da se nikakor ne morejo vklopiti v ta prijateljski krog nostalgije in internih šal.
Slednje je glavni razlog za rojstvo ljubosumja in občutka odrinjenosti, zapostavljenosti.
V TV-seriji Prijatelji s faksa so strejti in geji (ali pa različno- in istospolno usmerjeni) tretirani povsem enako, brez stereotipov ali izpostavljanja seksualnosti, kar je pohvalno in za leto 2020 pričakovano. Skrajni čas je, da se tudi TV-serije nehajo ukvarjati s tem, koliko LGBT+ likov potrebujejo v seriji in kako drugačni morajo izpasti. Ljudje smo pač ljudje in v odnosih ter partnerskih zvezah (beri: težavah) smo si vsi enaki, zato ločevanje na »naše« in »njihove« nima nikakršnega smisla.
Ja, človek je kar naenkrat star 40 let in čez noč ga udari kot strela z jasnega, da ni več dvajsetletni študent, kar pomeni, da večdnevni žuri odpadejo, after partyji tudi, življenjske odločitve so vedno težje in usodnejše, partnerski odnosi iz leta v leto bolj zapleteni, prijatelji sicer zvestejši, a obenem zamere toliko hujše. In o vsem tem govori serija. In morda je prav zato večina gledalk in gledalcev ni mogla sprejeti. Ker ni bila na prvo žogo, ker je bila preveč resnična, ker ob šalah ni bilo posnetega oziroma prisilnega smeha v ozadju in ker je bilo življenje na televiziji enostavno preveč podobno resničnemu življenju pri nas doma.
Serija ni dočakala 3. sezone.
In prav tako je škoda, da dodane vrednosti serije pri Netflixu niso prepoznali do te točke, da bi ji omogočili tudi 3. sezono. Vsekakor gre za izjemno duhovito, kakovostno in brutalno resnično stvaritev. In če samo pomislimo, koliko tretjekategoričnih treš nadaljevank je našlo pot tudi do 4. in 5. sezone ... Srečni konci in lažni nasmeški so danes žal na televiziji vredni več kot to, da ti nekdo s scenarijem preprosto nastavi ogledalo.
