NA OKO
Kolumna Miše Terček: Privilegirana družina
Ogromno denarja je šlo za postavitev realističnih lokacij, starodobnih avtomobilov in razkošnih kostumov.
Odpri galerijo
Gillian Anderson v vlogi Margaret Thatcher FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Na Netflixu je na ogled četrta sezona televizijske serije Krona (The Crown), ki velja za eno od najboljših in najbolj priljubljenih nadaljevank, tudi pri nas, saj se že več tednov drži med petimi najbolj gledanimi vsebinami na spletni TV-platformi. Preden se lotimo četrte sezone, se za trenutek ozrimo nazaj in pojasnimo, za kaj pri Kroni sploh gre, predvsem za tiste, ki je še nikoli niste gledali. Že iz naslova je razvidno, da serija obravnava kraljevo družino, v tem primeru britansko, pa tudi širše družbeno-politično dogajanje. Nanizanka je nekakšen dokument časa in prostora, v katerem smo živeli, saj gre za serijo, posneto po resničnih dogodkih, in četudi je igrana, bi jo z lahkoto uvrstili med poldokumentarne.
Serija Krona je že pred izidom pritegnila pozornost javnosti tudi zaradi obsežnosti produkcije. V času prve sezone je bila namreč najdražja Netflixova produkcija, saj je presegala vrtoglavih 100 milijonov funtov. To pa je številka, s katero se lahko kosajo zgolj hollywoodski blockbusterji. Ogromno denarja je šlo za postavitev realističnih lokacij (tako fizičnih kot tudi virtualnih), starodobnih avtomobilov in razkošnih kostumov. The Crown se namreč ne omejuje le na enoprostorne posnetke pogovorov med kraljico in »njenim« predsednikom vlade, temveč se sprehaja po luksuznih destinacijah in bogato okrašenih dvorcih.
V 1. sezoni mladoporočeni kraljevi par spremljamo celo na njunem protokolarnem obisku britanskega imperija od Afrike do Polinezije, kjer lahko uživamo v divjini savane, ki je praktično kopija resničnih fotografij tistega časa. Nihče ni dvakrat enako oblečen (razen obveznih uniformirancev) in vsak detajl je natančno pripaden obdobju ter situaciji, ki ga kader spremlja in beleži. Tudi oblačila so nemalokrat identična kopija originalnih. In oblačila kraljeve družine niso skromna, kaj šele preprosta.
Razkošna produkcija pa potrebuje tudi pompoznega skladatelja, zato so za uvodno špico najeli kar Hansa Zimmerja. Ustvarjalci serije pa niso varčevali niti pri igralski zasedbi, saj v nanizanki kar mrgoli znanih imen, in to v vseh štirih sezonah.
Gledalke in gledalce kakopak najbolj zanima sodobni čas, ki se ga spomnijo s televizijskih poročil, iz časopisnih novic in ne nazadnje tudi iz tabloidov, ki se napajajo predvsem s trači s kraljevega dvora. Slavni, vplivni in bogati so bili pač za množice, ki čez mesec komaj shajajo, vedno zanimivi, še posebno tisti, ki jim je bogastvo tako rekoč padlo v naročje in ki za svoje premoženje niso naredili praktično nič, saj so ga podedovali.
Četrta sezona je kontroverzna zaradi več razlogov, predvsem pa zato, ker so akterji v njej še vedno živi (z nekaj izjemami), tako da nanizanko očitno tudi spremljajo, saj je kraljeva družina v teh dneh nemalokrat protestirala, češ da je Krona krut in izkoriščevalski prikaz njihovega družinskega življenja. Najbolj jim gre v nos prikazani odnos oziroma zakon med princem Charlesom in princeso Diano, ki je poleg glavne »junakinje« kraljice Elizabete II. osrednji fokus scenarija.
Kraljeva družina je nad novo sezono vse prej kot navdušena, princ William (Dianin sin) je po besedah virov britanskih časnikov zgrožen, saj naj bi serija »izkoristila zakon njegovih staršev in ga predstavila na popolnoma napačen način«. Najnovejše epizode se namreč lotevajo toksičnega zakona med princem Charlesom (igra ga odlični Josh O'Connor) in Diane Spencer (igra jo plaha Emma Corrin). Tudi Charlesovi zaupniki so četrto sezono serije obtožili, da je »na dan privlekla stvari, ki so se zgodile med zelo težkimi časi pred 25 oziroma 30 leti, ne da bi pomislili na kakršna koli čustva«.
A ne glede na vse, kraljeva družina v svojih odzivih zagotovo pretirava. Predvsem zato, ker so v seriji končno prikazani človeško, kot ljudje z osebnimi težavami. Tako so denimo prikazani tudi Dianina bitka z depresijo in bulimijo, pa vzvišenost in snobovstvo kraljeve družine nad nekdanjo britansko premierko Margaret Thatcher, ki je bila za njih na družbeni lestvici nekaj razredov prenizko. Njihova srečanja so zaradi neupoštevanja pravil bontona in protokola Margaret Thatcher na meji komičnih. Nekdanja premierka je v seriji še posebej prikazana kot tragikomičen lik in nesposobna političarka.
A ne glede na domnevno kritičnost pri televizijski analizi kraljeve družine pa se ustvarjalci serije že tradicionalno odmikajo od osnovne kritike rojalizma. Torej tega, da imamo v 21. stoletju v tako imenovani demokratični evropski družbi še vedno »modro kri« oziroma družine, ki svoj družbeni status dedujejo. Ob ogledu serije Krona je to, da je razredna razdeljenost v Veliki Britaniji še danes tako močno prisotna, veliko bolj strašljiva ugotovitev od te, da so bila čustva neke privilegirane družine zaradi prikazov v nadaljevanki prizadeta. Ogled serije obvezen.
Ogromno denarja je šlo za postavitev realističnih lokacij, starodobnih avtomobilov in razkošnih kostumov.
Serija Krona je že pred izidom pritegnila pozornost javnosti tudi zaradi obsežnosti produkcije. V času prve sezone je bila namreč najdražja Netflixova produkcija, saj je presegala vrtoglavih 100 milijonov funtov. To pa je številka, s katero se lahko kosajo zgolj hollywoodski blockbusterji. Ogromno denarja je šlo za postavitev realističnih lokacij (tako fizičnih kot tudi virtualnih), starodobnih avtomobilov in razkošnih kostumov. The Crown se namreč ne omejuje le na enoprostorne posnetke pogovorov med kraljico in »njenim« predsednikom vlade, temveč se sprehaja po luksuznih destinacijah in bogato okrašenih dvorcih.
V 1. sezoni mladoporočeni kraljevi par spremljamo celo na njunem protokolarnem obisku britanskega imperija od Afrike do Polinezije, kjer lahko uživamo v divjini savane, ki je praktično kopija resničnih fotografij tistega časa. Nihče ni dvakrat enako oblečen (razen obveznih uniformirancev) in vsak detajl je natančno pripaden obdobju ter situaciji, ki ga kader spremlja in beleži. Tudi oblačila so nemalokrat identična kopija originalnih. In oblačila kraljeve družine niso skromna, kaj šele preprosta.
Gillian Anderson v vlogi Margaret Thatcher FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Razkošna produkcija pa potrebuje tudi pompoznega skladatelja, zato so za uvodno špico najeli kar Hansa Zimmerja. Ustvarjalci serije pa niso varčevali niti pri igralski zasedbi, saj v nanizanki kar mrgoli znanih imen, in to v vseh štirih sezonah.
Gledalke in gledalce kakopak najbolj zanima sodobni čas, ki se ga spomnijo s televizijskih poročil, iz časopisnih novic in ne nazadnje tudi iz tabloidov, ki se napajajo predvsem s trači s kraljevega dvora. Slavni, vplivni in bogati so bili pač za množice, ki čez mesec komaj shajajo, vedno zanimivi, še posebno tisti, ki jim je bogastvo tako rekoč padlo v naročje in ki za svoje premoženje niso naredili praktično nič, saj so ga podedovali.
Četrta sezona je kontroverzna zaradi več razlogov, predvsem pa zato, ker so akterji v njej še vedno živi (z nekaj izjemami), tako da nanizanko očitno tudi spremljajo, saj je kraljeva družina v teh dneh nemalokrat protestirala, češ da je Krona krut in izkoriščevalski prikaz njihovega družinskega življenja. Najbolj jim gre v nos prikazani odnos oziroma zakon med princem Charlesom in princeso Diano, ki je poleg glavne »junakinje« kraljice Elizabete II. osrednji fokus scenarija.
Kraljeva družina je nad novo sezono vse prej kot navdušena, princ William (Dianin sin) je po besedah virov britanskih časnikov zgrožen, saj naj bi serija »izkoristila zakon njegovih staršev in ga predstavila na popolnoma napačen način«. Najnovejše epizode se namreč lotevajo toksičnega zakona med princem Charlesom (igra ga odlični Josh O'Connor) in Diane Spencer (igra jo plaha Emma Corrin). Tudi Charlesovi zaupniki so četrto sezono serije obtožili, da je »na dan privlekla stvari, ki so se zgodile med zelo težkimi časi pred 25 oziroma 30 leti, ne da bi pomislili na kakršna koli čustva«.
Televizijska princ Charles in princesa Diana v seriji Krona
A ne glede na vse, kraljeva družina v svojih odzivih zagotovo pretirava. Predvsem zato, ker so v seriji končno prikazani človeško, kot ljudje z osebnimi težavami. Tako so denimo prikazani tudi Dianina bitka z depresijo in bulimijo, pa vzvišenost in snobovstvo kraljeve družine nad nekdanjo britansko premierko Margaret Thatcher, ki je bila za njih na družbeni lestvici nekaj razredov prenizko. Njihova srečanja so zaradi neupoštevanja pravil bontona in protokola Margaret Thatcher na meji komičnih. Nekdanja premierka je v seriji še posebej prikazana kot tragikomičen lik in nesposobna političarka.
A ne glede na domnevno kritičnost pri televizijski analizi kraljeve družine pa se ustvarjalci serije že tradicionalno odmikajo od osnovne kritike rojalizma. Torej tega, da imamo v 21. stoletju v tako imenovani demokratični evropski družbi še vedno »modro kri« oziroma družine, ki svoj družbeni status dedujejo. Ob ogledu serije Krona je to, da je razredna razdeljenost v Veliki Britaniji še danes tako močno prisotna, veliko bolj strašljiva ugotovitev od te, da so bila čustva neke privilegirane družine zaradi prikazov v nadaljevanki prizadeta. Ogled serije obvezen.
