Kolumna Miše Terček: Prvo soočenje
Predvolilna televizijska soočenja so po navadi spektakel, ki ga marsikateri volivec ali volivka ne želi zamuditi. Še posebno predsedniška, še posebno prva – in še posebno v ZDA. A morda se je tokrat prvič v zgodovini (televizije) zgodilo, da niso bila nič kaj dinamična, nič kaj napeta in nič kaj hollywoodska, če želite. Prvo televizijsko (na voljo je bilo v živo tudi prek spleta, se razume) predvolilno soočenje med aktualnim ameriškim predsednikom Josephom Bidnom in njegovim izzivalcem (ter nekdanjim predsednikom) Donaldom Trumpom je bilo pravzaprav dolgočasno, vsebinsko prazno, oba kandidata pa sta se s svojimi odgovori in obnašanjem zdela popolnoma neprimerna, da bi vodila najmočnejšo državo na svetu. Gledalci so želeli gladiatorsko areno, volivci (še posebno tisti neodločeni) pa prepričljivost, da bi se lahko končno odločili, katerega od dveh »upokojencev« izbrati. Roko na srce, oba sta stara okoli 80 let – enemu od njiju zamerijo prejšnje vladanje, nič kaj državniški odnos ter obtožbe na sodišču, drugemu pa starikavost, senilnost in morebitno mentalno in fizično nesposobnost.
Predsednik ZDA Biden vztraja, da mu ni šlo slabo, saj je po njegovem pač »težko debatirati z lažnivcem«.
Ameriška televizija CNN, ki je gostila oziroma organizirala prvo predsedniško debato prihajajočih volitev, je morda že v osnovi naredila hudo napako, ki pa je bila sicer dobronamerna, a za tovrstni dogodek (kot se je izkazalo) usodna. V televizijskem studiu namreč ni bilo publike, zato je soočenje delovalo še precej bolj mrtvo. Občinstvo namreč svojim kandidatom vedno (četudi nemalokrat v neprimernem trenutku, kar moti povezovalke in povezovalce debate) aplavdira, nasprotnika pa izžvižga itd. A ne glede na vse so tovrstne TV-oddaje zaradi gledalk in gledalcev v studiu (ali dvorani, odvisno od tega pač, kje poteka snemanje) videti bolj žive in dinamične. Predstavljajte si namreč, da na malih zaslonih gledate nogometno tekmo na praznem stadionu ali boksarski dvoboj v dvorani brez publike. V takšnem primeru ste prikrajšani za čustva, ki so esenca dobre televizije, publika pa prinaša prav to – atmosferičnost, napetost in občutek, da smo tudi mi del programa, saj se gledalci z navijači poistovetimo. Morda se bo komu ta razlaga zdela površinska, a občinstvo v televizijskem studiu že od samega začetka služi prav temu namenu.
In če se za konec osredotočimo še na vsebino, je dejstvo, da sta se oba kandidata, Trump in Biden, na prvem TV-soočenju odrezala slabo. »Ne vem, kaj je povedal, ampak mislim, da niti sam ne ve,« je med soočenjem Bidnov zmedeni odgovor na eno od vprašanj voditeljev televizije CNN označil Trump, ki je s svojim nastopom izpolnil pričakovanja, čeprav je po štetju analitikov televizije CNN in drugih v uri in pol nanizal več kot 30 laži ali zavajanj. Obenem pa so devet lažnih ali napačnih izjav pripisali tudi Bidnu, ki je s hripavim glasom – domnevno zaradi prehlada – in nerazumljivimi, zmedenimi odgovori potrdil strahove demokratov, da pri svojih 81 letih ni več kos nalogi v Beli hiši. Med soočenjem je namreč zamudil tudi več priložnosti, da jasno zavrne Trumpova običajna pretiravanja glede gospodarstva, zunanje politike, pravice do splava in priseljevanja.
Trump je med drugim trdil, da ZDA nikoli v zgodovini ni šlo tako dobro kot v času njegove vladavine, krivdo za napad njegovih privržencev na kongres 6. januarja 2020 je pripisal demokratski voditeljici Nancy Pelosi in trdil, da bi demokrati ubijali novorojenčke. »Morda je imel res slab začetek,« je po soočenju glede Bidna dejala celo podpredsednica ZDA Kamala Harris. Biden pa še kar vztraja, da mu ni šlo slabo, saj je po njegovem pač »težko debatirati z lažnivcem«. No, mi smo, tako kot Biden, med soočenjem skoraj zaspali.
