NA OKO
Kolumna Miše Terček: Risanka za odrasle
Odrasli imajo v seriji sekundarno vlogo, čeprav so pomemben del zgodbe, od staršev do učiteljev in sosedov.
Odpri galerijo
Osrednji liki v animirani TV-seriji South Park, ki s svojo politično nekorektnostjo navdušuje že 22 let.
Poleg animirane TV-serije Simpsonovi je najbrž zgolj še ena, ki se lahko kosa z vplivom, ki ga je imela ta porumenela družina na pop kulturo po vsem svetu. In če so bili Simpsonovi ustvarjeni ter predvsem varni za vso družino, torej od otrok do starih staršev (čeprav so tiste najboljše šale in reference po vsej verjetnosti razumeli le dijaki, študenti in mladi starši), je animirana TV-serija, o kateri pišemo danes, ne le hodila po robu, temveč ga pogumno, nalašč in drzno prestopala vedno znova. To pravzaprav počne še danes. Kljub temu televizijske mreže po vsem svetu niso mogle ignorirati njenega vpliva, zato so jo množično kupovale in predvajale, tako smo jo večkrat lahko gledali na slovenski nacionalni televiziji. A vseeno ob poznejših terminih, seveda. Najbrž vam je že jasno, da govorimo o seriji South Park, ki letos praznuje že 22 let na malih zaslonih, kar pomeni, da se je zvrstilo že 23 sezon in 300 epizod.
South Park, ki sta ga ustvarila Trey Parker in Matt Stone, še danes domuje na matični TV-postaji Comedy Central, na kateri je konec devetdesetih povzročil pravo malo revolucijo politične nekorektnosti in odprl novo ero sarkazma, ki je bil nekakšna mešanica tega, kar sta slabo desetletje prej na postaji MTV počela Beavis & Butthead, a s širino in intelektualnostjo Simpsonovih in najlucidnejše stand up komedije. Originalni scenariji so se kar vrstili in odmevali tudi v ameriškem kongresu – cenzura in to, da se nekega televizijskega izdelka loti oblast, je vedno dobra podlaga, da te mularija začne idolizirati. In tako se je zgodilo tudi s South Parkom, postal je del ameriške (pa tudi svetovne) subkulture, postavil je visoka merila za nadaljnje ustvarjalce, njegovi liki pa so presegli prepoznavnost poznih večernih terminov, saj so postali blagovna znamka, ki jo danes zasledimo v skoraj vseh prodajalnah z oblačili in na drugih vsakdanjih artiklih.
Serija je že v drugi sezoni (torej leta 1998) dosegala vrtoglavo gledanost, saj si je premierno epizodo zgolj v ZDA ogledalo osem milijonov Američanov, kar je bilo za tisti čas na skoraj obskurnem kabelskem programu neizmerno veliko oziroma najvišji kabelski rejting v Ameriki, ki ni vseboval športne vsebine. Leto 1998 je bilo za South Park sploh prelomno, saj se je konec leta kar osem njegovih epizod znašlo na lestvici top 10 najbolj gledanih oddaj na kabelski televiziji. In to kljub temu, da so številni TV-kritiki seriji napovedovali kratko življenjsko dobo, saj naj bi bil njen humor preveč krut, obroben in žaljiv. A izkazalo se je, da je bil zgolj pred svojim časom. To so predvideli tudi nekateri oglaševalci, ki so že konec devetdesetih plačevali mastne denarje, da so se njihovi oglasi lahko predvajali v času serije, ki je bila hit predvsem med mlado in aktivno populacijo, torej tisto za oglaševalce najbolj zanimivo.
Ne glede na to, da South Park ni namenjen (majhnim) otrokom, pa v njem nastopajo prav ti – otroci, ki hodijo v nižje razrede osnovne šole, čeprav počnejo številne odrasle stvari, in vsaka epizoda ima aktualno tematiko, ki jo nato skozi svoje oči obravnavajo otroci, ki živijo v mestecu v ameriški zvezni državi Kolorado. Najvulgarnejši med njimi je debelušni Eric Cartman, ki ga je leta 2002 revija TV Guide izbrala za 10. najboljši animirani lik vseh časov. Cartman je nepremišljen in tisti, ki vedno zaide v težave, saj ne more uiti svoji otročji in labilni naravi. Najprepoznavnejši med njimi pa je najbrž Kenny, deček iz revne družine, ki je zavit v kapuco in ki je v prvih sezonah ob koncu vsake epizode nesrečno umrl. Vsi otroci iz Cartmanove družbe nosijo neko svojo sporočilnost, za dinamičnost pa poskrbi izjemno duhovit scenarij, poln lucidnih dialogov in referenc, ki skoraj nikoli ne razočara. Odrasli imajo sekundarno vlogo, čeprav so pomemben del zgodbe, od staršev do učiteljev in sosedov. Največja poslastica pa je, ko se v South Parku lotevajo slavnih osebnosti in politikov in ti kot gostje nastopajo v seriji, pri čemer jim niti malo ne prizanašajo. Slednje jih je nemalokrat spravilo v težave, ki pa na srečo nikoli niso bile tako usodne, da bi serijo morali ukiniti.
V South Parku so na svojevrsten satiričen način obravnavali številne fenomene, problematike in tudi tabuje, ki se jih drugi niso upali niti dotakniti, vedno znova pa so dokazali, da težav prvega sveta oziroma Zahoda ni za jemati preveč resno, zato so bili še posebno neprizanesljivi do razvajenih hollywoodskih zvezdnikov in pop idolov ter ameriških predsednikov, Cerkve in konservativnih gibanj.
Od takrat je bilo veliko poizkusov, da bi uspeh in vpliv South Parka reproducirali – po vsem svetu so se vrstile imitacije, tudi v Sloveniji, a do zdaj nikomur ni uspelo priti niti blizu. Ne vsebinsko in ne predstavitveno. Produkcijsko gledano gre najbrž za najenostavneje izdelano animirano TV-serijo, kar ji daje poseben čar in unikatnost, obenem pa je zato toliko več poudarka na scenariju, saj gre za enega od redkih televizijskih izdelkov, ki ga lahko gledate tudi z zaprtimi očmi in boste vseeno razumeli vsaj 80 odstotkov humorja. Neprecenljivo.
South Park, ki sta ga ustvarila Trey Parker in Matt Stone, še danes domuje na matični TV-postaji Comedy Central, na kateri je konec devetdesetih povzročil pravo malo revolucijo politične nekorektnosti in odprl novo ero sarkazma, ki je bil nekakšna mešanica tega, kar sta slabo desetletje prej na postaji MTV počela Beavis & Butthead, a s širino in intelektualnostjo Simpsonovih in najlucidnejše stand up komedije. Originalni scenariji so se kar vrstili in odmevali tudi v ameriškem kongresu – cenzura in to, da se nekega televizijskega izdelka loti oblast, je vedno dobra podlaga, da te mularija začne idolizirati. In tako se je zgodilo tudi s South Parkom, postal je del ameriške (pa tudi svetovne) subkulture, postavil je visoka merila za nadaljnje ustvarjalce, njegovi liki pa so presegli prepoznavnost poznih večernih terminov, saj so postali blagovna znamka, ki jo danes zasledimo v skoraj vseh prodajalnah z oblačili in na drugih vsakdanjih artiklih.
Serija je že v drugi sezoni (torej leta 1998) dosegala vrtoglavo gledanost, saj si je premierno epizodo zgolj v ZDA ogledalo osem milijonov Američanov, kar je bilo za tisti čas na skoraj obskurnem kabelskem programu neizmerno veliko oziroma najvišji kabelski rejting v Ameriki, ki ni vseboval športne vsebine. Leto 1998 je bilo za South Park sploh prelomno, saj se je konec leta kar osem njegovih epizod znašlo na lestvici top 10 najbolj gledanih oddaj na kabelski televiziji. In to kljub temu, da so številni TV-kritiki seriji napovedovali kratko življenjsko dobo, saj naj bi bil njen humor preveč krut, obroben in žaljiv. A izkazalo se je, da je bil zgolj pred svojim časom. To so predvideli tudi nekateri oglaševalci, ki so že konec devetdesetih plačevali mastne denarje, da so se njihovi oglasi lahko predvajali v času serije, ki je bila hit predvsem med mlado in aktivno populacijo, torej tisto za oglaševalce najbolj zanimivo.
Ne glede na to, da South Park ni namenjen (majhnim) otrokom, pa v njem nastopajo prav ti – otroci, ki hodijo v nižje razrede osnovne šole, čeprav počnejo številne odrasle stvari, in vsaka epizoda ima aktualno tematiko, ki jo nato skozi svoje oči obravnavajo otroci, ki živijo v mestecu v ameriški zvezni državi Kolorado. Najvulgarnejši med njimi je debelušni Eric Cartman, ki ga je leta 2002 revija TV Guide izbrala za 10. najboljši animirani lik vseh časov. Cartman je nepremišljen in tisti, ki vedno zaide v težave, saj ne more uiti svoji otročji in labilni naravi. Najprepoznavnejši med njimi pa je najbrž Kenny, deček iz revne družine, ki je zavit v kapuco in ki je v prvih sezonah ob koncu vsake epizode nesrečno umrl. Vsi otroci iz Cartmanove družbe nosijo neko svojo sporočilnost, za dinamičnost pa poskrbi izjemno duhovit scenarij, poln lucidnih dialogov in referenc, ki skoraj nikoli ne razočara. Odrasli imajo sekundarno vlogo, čeprav so pomemben del zgodbe, od staršev do učiteljev in sosedov. Največja poslastica pa je, ko se v South Parku lotevajo slavnih osebnosti in politikov in ti kot gostje nastopajo v seriji, pri čemer jim niti malo ne prizanašajo. Slednje jih je nemalokrat spravilo v težave, ki pa na srečo nikoli niso bile tako usodne, da bi serijo morali ukiniti.
V South Parku so na svojevrsten satiričen način obravnavali številne fenomene, problematike in tudi tabuje, ki se jih drugi niso upali niti dotakniti, vedno znova pa so dokazali, da težav prvega sveta oziroma Zahoda ni za jemati preveč resno, zato so bili še posebno neprizanesljivi do razvajenih hollywoodskih zvezdnikov in pop idolov ter ameriških predsednikov, Cerkve in konservativnih gibanj.
Od takrat je bilo veliko poizkusov, da bi uspeh in vpliv South Parka reproducirali – po vsem svetu so se vrstile imitacije, tudi v Sloveniji, a do zdaj nikomur ni uspelo priti niti blizu. Ne vsebinsko in ne predstavitveno. Produkcijsko gledano gre najbrž za najenostavneje izdelano animirano TV-serijo, kar ji daje poseben čar in unikatnost, obenem pa je zato toliko več poudarka na scenariju, saj gre za enega od redkih televizijskih izdelkov, ki ga lahko gledate tudi z zaprtimi očmi in boste vseeno razumeli vsaj 80 odstotkov humorja. Neprecenljivo.
