NA OKO
Kolumna Miše Terček: Skriti zaklad
V zgodbi je za vsakega nekaj – imamo denimo samsko gospodarico, ki se zaljubi v tistega, ki ga je najela za izkop.
Odpri galerijo
Ljubiteljski arheolog Brown ob izkopani ladji Sutton Hoo FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Med najbolj gledanimi televizijskimi vsebinami na Netflixu se je tudi v Sloveniji te dni znašel težko pričakovani celovečerec The Dig (Izkop), posnet po resničnih dogodkih. Čas dogajanja je postavljen v leto 1939, tik pred drugo svetovno vojno, ko premožna britanska vdova Edith Pretty v Suffolku najame ljubiteljskega (a izkušenega) arheologa Basila Browna, da bi izkopal starodavna grobišča na njenem širnem posestvu.
No, na začetku se o tem, kaj se skriva pod zemljo, zgolj ugiba, a govorice, da je tam nekaj, so bile tako prepričljive, da je gospa Pretty s svojim pokojnim možem kar kupila dvorec z dotično zemljo. Nato pa se je odločila, da je čas, da resnica enkrat za vselej pride na plan in da je treba še pred začetkom vojne preveriti, ali se na njenem ozemlju resnično skriva zakopani zaklad. Zgodba je, kljub morda na prvi pogled precej zgodovinski in arheološki tematiki, zelo napeta, skriva pa tudi platonsko ljubezensko tematiko in razkriva otoške razredne delitve ter snobovstvo državnih institucij.
The Dig je čustvena drama o strasteh, med katere spadata tudi zbirateljstvo in ljubiteljstvo. Scenarij je učinkovito porazdeljen, zgodba pa teče na več nivojih z več vpletenimi liki, zato se je kar težko odlepiti od zaslona. Srhljivo natančno je prikazano tudi predvojno obdobje, ko se tudi Velika Britanija poda v vojno z Nemčijo, vse to skozi oči odmaknjenega angleškega podeželja, za katerega je bil že prelet vojnih letal grozovit prizor, ki je namigoval na prihajajočo morijo.
Arheologa je odigral Ralph Fiennes, lastnico posestva pa Carey Mulligan (v filmu bi morala to vlogo sprva odigrati Nicole Kidman, a to je že druga zgodba). Film je režiral Simon Stone, ki je sicer odkrito priznal, da ga arheologija in izkopavanje nikoli nista zanimala. A prav v tem je čar The Diga, saj v osnovi to ne zanima niti večine televizijskega občinstva. A zgodba je tako spretno umeščena v širši kontekst ter prepojena s čustvenimi odnosi posameznikov, da boste ob ogledu filma vzljubili tudi arheologijo.
V zgodbi je namreč za vsakega nekaj – imamo denimo samsko gospodarico, ki se zaljubi v tistega, ki ga je najela za izkop. Kljub temu da prihajata iz različnih razrednih slojev, imata skupno strast, saj sta oba znanje o izkopavanju zgodovinskih predmetov prejela od svojih dedov. To pa je tudi odločilna stvar, zakaj gospa Pretty bolj zaupa Brownu kot britanskemu muzeju, ki se vseskozi trudi prevzeti izkopališče, predmete pa z dekretom ministrstva prenesti v muzej, pri čemer bi državni uradniki poželi vse zasluge in slavo.
Gospod Brown je poročen ter ostaja zvest ženi May, ki pa ljubezen med njim in gospo Pretty začuti ter jima platonsko razmerje pusti do te mere, da ga celo spodbuja, naj se vrne na posestvo, po tem, ko je zaradi nekaterih nesoglasij odvihral domov. Na prizorišče izkopavanja ga veže tudi novonastala vez s sinom gospe Pretty, ki ga je Brown s svojim otroškim entuziazmom popolnoma navdušil.
Pod zemljo se kmalu razkrije anglosaška pokopališka ladja, polna zakladov oziroma dragocenih predmetov, ki še danes velja za eno od najpomembnejših zgodovinskih najdb, ki so jih kdaj našli na Otoku. Brown je od institucionalnih muzealcev uspešnejši tudi pri lociranju obdobja zakopa, saj se na koncu izkaže, da ima prav in da gre za precej starejše odkritje, kot so predvidevali predstavniki britanskega muzeja. Za ladjo Sutton Hoo namreč domnevajo, da je bila zadnje počivališče kralja Raedwalda, anglosaškega vladarja iz 7. stoletja v Vzhodni Angliji.
Brown je sicer, kljub obljubi britanskih zgodovinarjev, ostal brez omembe v muzeju, po tem, ko je gospa Pretty svojo zbirko radodarno podarila oblastem, saj je menila, da je vseeno bolje, da so izkopanine na ogled čim širši množici. Ljubiteljskemu arheologu, zaslužnemu za izkop tega pomembnega zgodovinskega zaklada, so britanske oblasti šele davno po njegovi smrti priznale velike zasluge pri izkopu ladje.
V zgodbi boste zaznali nekaj tematike LGBT+, saj se eden od raziskovalcev zbliža s sodelavcem, kljub temu da na najdišču dela tudi njegova žena. Slednja mu po nekaj neuspelih poizkusih, da se z možem ponovno zbližata, da blagoslov, da sledi svojemu srcu.
Film je bil posnet na podlagi romana Johna Prestona iz leta 2007. »Mislim, da je zanimivo in morda srečno, da je film izšel, ko smo zaradi covida-19 v drugem času negotovosti. Upam, da bodo ljudje iz njega prejeli pozitivno sporočilo o tem, kaj lahko dosežemo s skupnimi prizadevanji in odločnostjo,« je o filmu The Dig dejal britanski igralec Ralph Fiennes, ki se ga najbrž vsi najbolje spominjamo iz filmov Angleški pacient in Schindlerjev seznam.
The Dig je primeren za celotno družino, za vse starosti. Malo se boste smejali, malo jokali in malo trepetali ... a ne bo vam žal.
V zgodbi je za vsakega nekaj – imamo denimo samsko gospodarico, ki se zaljubi v tistega, ki ga je najela za izkop.
No, na začetku se o tem, kaj se skriva pod zemljo, zgolj ugiba, a govorice, da je tam nekaj, so bile tako prepričljive, da je gospa Pretty s svojim pokojnim možem kar kupila dvorec z dotično zemljo. Nato pa se je odločila, da je čas, da resnica enkrat za vselej pride na plan in da je treba še pred začetkom vojne preveriti, ali se na njenem ozemlju resnično skriva zakopani zaklad. Zgodba je, kljub morda na prvi pogled precej zgodovinski in arheološki tematiki, zelo napeta, skriva pa tudi platonsko ljubezensko tematiko in razkriva otoške razredne delitve ter snobovstvo državnih institucij.
The Dig je čustvena drama o strasteh, med katere spadata tudi zbirateljstvo in ljubiteljstvo. Scenarij je učinkovito porazdeljen, zgodba pa teče na več nivojih z več vpletenimi liki, zato se je kar težko odlepiti od zaslona. Srhljivo natančno je prikazano tudi predvojno obdobje, ko se tudi Velika Britanija poda v vojno z Nemčijo, vse to skozi oči odmaknjenega angleškega podeželja, za katerega je bil že prelet vojnih letal grozovit prizor, ki je namigoval na prihajajočo morijo.
Ljubiteljski arheolog Brown ob izkopani ladji Sutton Hoo FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Arheologa je odigral Ralph Fiennes, lastnico posestva pa Carey Mulligan (v filmu bi morala to vlogo sprva odigrati Nicole Kidman, a to je že druga zgodba). Film je režiral Simon Stone, ki je sicer odkrito priznal, da ga arheologija in izkopavanje nikoli nista zanimala. A prav v tem je čar The Diga, saj v osnovi to ne zanima niti večine televizijskega občinstva. A zgodba je tako spretno umeščena v širši kontekst ter prepojena s čustvenimi odnosi posameznikov, da boste ob ogledu filma vzljubili tudi arheologijo.
V zgodbi je namreč za vsakega nekaj – imamo denimo samsko gospodarico, ki se zaljubi v tistega, ki ga je najela za izkop. Kljub temu da prihajata iz različnih razrednih slojev, imata skupno strast, saj sta oba znanje o izkopavanju zgodovinskih predmetov prejela od svojih dedov. To pa je tudi odločilna stvar, zakaj gospa Pretty bolj zaupa Brownu kot britanskemu muzeju, ki se vseskozi trudi prevzeti izkopališče, predmete pa z dekretom ministrstva prenesti v muzej, pri čemer bi državni uradniki poželi vse zasluge in slavo.
Gospod Brown je poročen ter ostaja zvest ženi May, ki pa ljubezen med njim in gospo Pretty začuti ter jima platonsko razmerje pusti do te mere, da ga celo spodbuja, naj se vrne na posestvo, po tem, ko je zaradi nekaterih nesoglasij odvihral domov. Na prizorišče izkopavanja ga veže tudi novonastala vez s sinom gospe Pretty, ki ga je Brown s svojim otroškim entuziazmom popolnoma navdušil.
Pod zemljo se kmalu razkrije anglosaška pokopališka ladja, polna zakladov oziroma dragocenih predmetov, ki še danes velja za eno od najpomembnejših zgodovinskih najdb, ki so jih kdaj našli na Otoku. Brown je od institucionalnih muzealcev uspešnejši tudi pri lociranju obdobja zakopa, saj se na koncu izkaže, da ima prav in da gre za precej starejše odkritje, kot so predvidevali predstavniki britanskega muzeja. Za ladjo Sutton Hoo namreč domnevajo, da je bila zadnje počivališče kralja Raedwalda, anglosaškega vladarja iz 7. stoletja v Vzhodni Angliji.
Brown je sicer, kljub obljubi britanskih zgodovinarjev, ostal brez omembe v muzeju, po tem, ko je gospa Pretty svojo zbirko radodarno podarila oblastem, saj je menila, da je vseeno bolje, da so izkopanine na ogled čim širši množici. Ljubiteljskemu arheologu, zaslužnemu za izkop tega pomembnega zgodovinskega zaklada, so britanske oblasti šele davno po njegovi smrti priznale velike zasluge pri izkopu ladje.
Edith Pretty (Carey Mulligan) in Basil Brown (Ralph Fiennes) na najdbišču zgodovinskega zaklada
V zgodbi boste zaznali nekaj tematike LGBT+, saj se eden od raziskovalcev zbliža s sodelavcem, kljub temu da na najdišču dela tudi njegova žena. Slednja mu po nekaj neuspelih poizkusih, da se z možem ponovno zbližata, da blagoslov, da sledi svojemu srcu.
Film je bil posnet na podlagi romana Johna Prestona iz leta 2007. »Mislim, da je zanimivo in morda srečno, da je film izšel, ko smo zaradi covida-19 v drugem času negotovosti. Upam, da bodo ljudje iz njega prejeli pozitivno sporočilo o tem, kaj lahko dosežemo s skupnimi prizadevanji in odločnostjo,« je o filmu The Dig dejal britanski igralec Ralph Fiennes, ki se ga najbrž vsi najbolje spominjamo iz filmov Angleški pacient in Schindlerjev seznam.
The Dig je primeren za celotno družino, za vse starosti. Malo se boste smejali, malo jokali in malo trepetali ... a ne bo vam žal.
