Kolumna Miše Terček: Slovenski grammyji?
Spet se bliža podelitev edinih glasbenih nagrad v Sloveniji – zlatih piščali. Po bumerangih, zlatih petelinih in zlatih zidakih so se na slovenski sceni znova uveljavile nagrade, ki v glasbeni industriji nekaj veljajo in ki jih glasbeniki upoštevajo, obenem pa so jih začeli v zadnjih letih spremljati tudi mediji. Edino, kar manjka in kar bi jim dodalo tisti nujni pečat prestiža, je televizijski prenos.
Če TV Slovenija v živo spremlja takšne in drugačne ulične proteste, lahko nekaj naredi tudi za (pop)kulturno srenjo.
In če je TV Slovenija, torej javna televizija, pripravljena čez noč sprejeti odločitev, da bo v živo spremljala takšne in drugačne ulične proteste, lahko nekaj naredi tudi za (pop)kulturno srenjo in dobro uro nameni prireditvi, ki bi jo zaradi glasbeno-zvezdniških imen zlahka uvrstili v prime time (najbolj gledan) termin. Dogodek tako ali tako vodijo znana imena slovenske estrade, prireditev pa je že v osnovi zasnovana po klasičnem vzorcu, ki vsebuje podeljevalce, nominirance, videopredstavitve, torej vse, kar spada zraven, le da je zadeva izvedena z nekoliko manjšim proračunom.
Strokovna glasbena akademija je zlato piščal za življenjsko delo lani podelila Janiju Kovačiču, glasbeniku, kantavtorju, literatu, profesorju filozofije in političnemu aktivistu, ki je močno zaznamoval ustvarjalnost in kulturno, poetično in revolucionarno krajino v zadnjih petih desetletjih. Nagrajenec se je akademiji zahvalil za izkazane časti, ker pa je po njegovem šele na polovici svoje umetniške poti, je v povsem svojem slogu in po razmisleku sklenil, da je taka nagrada preuranjena ter da so po njegovem mnenju nekateri drugi bolj upravičeni do nje. Za izvajalca leta so lani zlato piščal prejeli letošnji slovenski evrovizijci Joker Out, album leta je bila Plata Koala Voice, skladba leta Prjatučki zasedbe MRFY, novinec leta pa Hauptman. Torej daleč od tega, da bi se (kot se je rado dogajalo pri širše medijskih viktorjih) med nominiranci oziroma zmagovalci »svaljkali« kakšni glasbeni veterani, večni dobitniki in »zaslužni« zimzelenci. Bodimo fer in povejmo, da gre za sveže nagrade, saj tudi slovenska glasbena scena potrebuje sveže, mlado občinstvo.
Pri tem ji lahko pomagajo tudi relevantne glasbene nagrade, ki pa, kot smo že ugotovili, nujno potrebujejo televizijski prenos. TV Slovenija, ki se te dni (roko na srce) bori s kakovostnim programom, takšnimi in drugačnimi kadrovskimi menjavami in drugimi cunamiji znotraj hiše, bi lahko eno storila za gledalce ter za glasbene navdušence organizirala projekt prenosa v živo edinih glasbenih nagrad, ki jih Slovenija premore. Zaradi nas lahko vključijo tudi obvezno rdečo preprogo, pa bodo veseli tudi člani nacionalkinega razvedrilnega progama, obenem pa še kakšen domači modni oblikovalec, ki bo na katerem od zvezdnic ali zvezdnikov hitel razkazovati svojo novo obleko.
Iluzorno bi bilo sicer pričakovati, da bi se lahko prenos podelitve tovrstnih nagrad, četudi bi moral biti vsaj deloma spektakel (z obveznimi vmesnimi nastopi naših najuspešnejših, kakopak), kosal s prenosi v živo najbolj gledanih športnih prireditev, a saj glasba ni šport. Ni tekmovanje, v resnici je umetniški poklic, čeprav imamo v njem tako »obrtnike« kot umetnike. Res pa je, da glasbene nagrade v osnovi prinašajo podporo celotnemu sektorju, saj skrbijo za vidnost, izpostavljenost izvajalcev in njihovo ustoličenje. Zaradi pomanjkanja kredibilnih glasbenih oddaj na nacionalki bi bil lahko prenos zlatih piščali nekakšna ponujena roka glasbenemu sektorju, ki se v zadnjem letu komaj dobro pobira po nesrečni izkušnji v času zaprtja zaradi pandemije, že leta pa se poskuša navaditi tudi na nove medije, ki niso ne televizija ne radio in ki so jih poslušalci vzeli za svoje sodobno okno v svet glasbe.
