Kolumna Miše Terček: Spet ta (s)lepa ljubezen
Na Netflixu je bila pred nekaj dnevi premiera že četrte sezone resničnostnega šova Love Is Blind (Ljubezen je slepa). Sobe oziroma »podi«, kot jim pravijo ustvarjalci šova, so pripravljeni, zmenkarije (dobesedno) na slepo so se začele in oči televizijskega sveta so ponovno uprte v enega od bizarnejših, a zanimivejših družbenih eksperimentov na malih zaslonih.
Ne odkrivamo tople vode. A v ljubezni je pravzaprav nikoli ne.
Poleg The Circle (Krog) je Love Is Blind zagotovo eden od originalnejših konceptov reality šovov, ki niso zgolj na prvo žogo in ne spodbujajo le površinskih in trivialnih vzgibov, kar je v današnjem instagramovsko-tiktokovskem svetu, ki je obseden z videzom, lepotnimi posegi in filtri, precej pogosto, v televizijskem resničnostnem svetu pa skorajda nuja, obveznost. Gledalke in gledalci smo se na te stereotipne koncepte že tako zelo navadili (za primer lahko vzamemo vse tekmovalne šove, ki se odvijajo na vročih plažah in v katerih so tekmovalke in tekmovalci obvezno že v začetku pomanjkljivo oblečeni, torej v kopalkah, bikinijih), da nam poglobljene vsebine še komaj pridejo do živega. Komu se sploh še ljubi razmišljati? Še posebno ob pogledu na vse mobilne naprave, ki razmišljajo namesto nas.
Standardi zgolj fizične medijske lepote so leta 2023 že skoraj povsem zasenčili vsebino osebnosti, pošteno delo in staromodno nadarjenost. Fenomen retuširanih obrazov je, poleg družabnih omrežij, opaziti tudi v televizijskih serijah in oddajah, saj so nadarjene igralce in voditelje zamenjali umetni nasmeški, botoks, silikon in steroidi.
Zato je nadvse simptomatično, da se je Netflix lotil resničnostnega šova, ki želi ta »krasni novi svet« postaviti na glavo. Resničnostna dokumentarna TV-serija Love Is Blind (Ljubezen je slepa) spremlja 12 tekmovalk in tekmovalcev oziroma šest žensk in šest moških, ki v slogu šovov, kot so Sanjski moški in Sanjska ženska, iščejo ljubezen, partnerja, poroko. A tokrat malo drugače, saj so dejansko »slepi«. Tekmovalci se namreč v prvih epizodah šova, ko se še spoznavajo, ne vidijo. Vse skupaj je videti nekako takole: na vsaki strani je eno stanovanje, v enem so ženske, v drugem moški, stanovanji pa loči dvanajst sob za spoznavanje, ki so med seboj ločene s pregradno steno, skozi katero se ne morejo videti, lahko pa se pogovarjajo, spoznavajo. Prave ljubezni lačni naj bi tako našli svojega partnerja po merilu karakterja, in ne videza. Takšno je osnovno sporočilo šova – ljubezen je slepa.
A vidijo se lahko zgolj tisti, ki se odločijo za poroko, torej gre za precej tradicionalističen koncept. Seveda so ustvarjalci šova že v osnovi izbrali kandidatke in kandidate, ki so med seboj ali zelo kompatibilni ali pa zelo različni, da bi ustvarili trenja in iskrice. Obenem so poskrbeli, da so prav vsi nastopajoči prijetnega videza, kar pomeni, da pri razkritjih ne bi bilo prevelikih razočaranj, presenečenj. Lahko ob takšnem izboru lepotic in lepotcev res verjamemo, da je ljubezen slepa? Po vsej verjetnosti ne, a vseeno je to televizija, ki mora biti gledljiva, saj se po nekaj dnevih osladnosti, ko se izbrani pari nato tudi fizično vselijo v skupno stanovanje, odnosi začnejo zapletati. Vse, kar se sveti, pač ni zlato. Prvi prepiri nastanejo, ko si partnerja denimo prvič delita fizično intimo. Tukaj nam kmalu postane jasno, da tudi fizična privlačnost oziroma telesna kompatibilnost v partnerskem odnosu nekaj šteje in da so morda predstave o tem, da je ljubezen res lepa le, če je globoka in nepovršinska, nekoliko iluziorne. Nekatere zgodbe se tako ne končajo nič kaj romantično, spet druge pa precej hollywoodsko.
Tudi v 4. sezoni šova Love Is Blind je tako. Ne odkrivamo tople vode. A v ljubezni je pravzaprav nikoli ne.
