Kolumna Miše Terček: Spolna vzgoja
Spolnost je ne nazadnje nekaj, kar se tiče nas vseh, in bolj ko smo o njej poučeni, lažje razumemo tudi svet okoli nas.
Odpri galerijo
Osrednji trije liki v seriji: Eric, Maeve in Otis FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Spolnost je še vedno tabu, čeprav so danes zaradi interneta informacije o njej bolj dostopne, kot so kdaj bile. Starši se o tem še danes težko pogovarjajo s svojimi otroki, mladostniki in si raje zatiskajo oči, da njihovi najstniki pa tega že ne počnejo, čeprav vse svetovne statistike kažejo ravno nasprotno. Odprta in iskrena komunikacija je po navadi tisto, kar najbolje povezuje starše in mlade upornike, ki odkrivajo svet, in spolnost je, ko odraščajočemu človeku divjajo hormoni, vselej na prvem mestu med zanimanji mladih generacij.
Netflix te mlade generacije gledalk in gledalcev zelo dobro pozna, zna jim prisluhniti, zato pri TV-serijah niza uspeh za uspehom in je, z izjemo HBO, vedno korak pred konkurenčnimi televizijami. Nič drugače ni z eno od trenutno najbolj priljubljenih TV-serij Sex Education (Spolna vzgoja), britansko stvaritvijo, ki spaja dramo in komedijo in je do zdaj (začenši točno pred enim letom) ponudila dve sezoni po osem epizod. Prvo si je ogledalo kar 40 milijonov gledalk in gledalcev. Druga, ki je premiero doživela pred slabima dvema tednoma, je prav tako že v vzponu.
Sex Education je nekakšna bolj sproščena in posodobljena različica izjemno priljubljene serije Mularija. Pri prvi je opazen močan pečat sodobnega, feministično obarvanega sveta, v katerem so mnoge tematike aktualizirane ter prilagojene modernemu razmišljanju in času, ki ga poganjajo družabna omrežja. Prav slednja so najstnike pahnila v stanje, kjer meje med negotovostjo in samozavestjo še nikoli niso bile bolj zabrisane.
Najprej je treba zagotovo omeniti odlično igralsko zasedbo, saj v seriji kot dr. Jean F. Milburn namreč blesti Gillian Anderson, spolna terapevtka, mama glavnega lika, v resnici pa nepozabna agentka Scully iz nepozabne serije Dosjeji X iz devetdesetih, ki je s Spolno vzgojo doživela nekakšen televizijski preporod in veliko vrnitev. Gillian Anderson se odlično ujame z osrednjim igralcem serije Aso Butterfieldom, ki je upodobil Otisa Milburna, introvertiranega najstnika, ki je v nasprotju s svojimi vrstniki še vedno devičnik, obenem pa ima kup težav, večinoma povezanih s spolnostjo in asocialnostjo.
A bolj ko se serija odvija, bolj je jasno, da je pravzaprav prav Otis najbolj zrela oseba v celotni druščini, od njega se uči celo njegova mama. Da ima poseben dar za reševanje (spolnih) težav drugih, ugotovi tudi njegova sošolka Maeve, v katero se nato kakopak pričakovano zaljubi in skupaj začneta dijakom in dijakinjam šole na stranišču zaračunavati terapevtske ure o spolni vzgoji. Maeve je odpadnica, upornica, ki prihaja iz revne družine, v kateri je mama odvisnica, očeta pa nikoli ni poznala. Torej popolno nasprotje drugih deklet, ki so obremenjene s svojim videzom ter prihajajo iz premožnejših domov, v katerih pa ni nič manj problemov, le da so ti po navadi bolj skriti.
Dober primer je ravnatelj šole Michael Groff, ki s svojo ženo ni seksal že več let ter svoje frustracije z avtoriteto znaša nad svojim sinom Adamom, ki skriva svojo istospolno usmerjenost. Adam se zaljubi v razkritega temnopoltega geja Erica Effionga, sicer Otisovega najboljšega prijatelja. V seriji spolne usmerjenosti in spolne identitete obravnavajo povsem neobremenjeno in brez predsodkov ter vse ljubezni prikazujejo enakovredno in realno, vse so lahko lepe in vse so po navadi polne izzivov. V času mobilnih aplikacij za zmenke, kot sta tinder in grindr, je to danes veliko bolj oteženo kot nekoč, saj je toliko več izbire, partnerski odnosi pa so postali dosti bolj površni in površinski.
V seriji Sex Education obravnavajo tudi obskurnejše pojave, tiste bolj skrite, a čeprav razširjene prakse, kot so različni spolni fetiši in podobno. Vse skupaj, seveda, spretno in mestoma na zabaven način vključijo v simpatične zgodbe, ki prehajajo iz resnejših v bolj sproščene pripetljaje, da gledalca skoraj nikoli ne poskušajo spraviti do solz, temveč ga nenehno držijo na robu smeha, in to kljub temu, da imajo osrednji liki pravzaprav zelo tragične usode, a vseeno do življenja ohranjajo pozitiven odnos.
Spolna vzgoja je TV-serija brez dlake na jeziku, ki pa je predstavljena na način, da vam ne bo nerodno, pravzaprav jo lahko povsem neobremenjeno gledajo tudi starši mladostnikov, ki se bodo iz nje o mladi generaciji nedvomno marsičesa naučili. Spolnost je ne nazadnje nekaj, kar se tiče nas vseh, in bolj ko smo o njej poučeni, lažje razumemo tudi svet okoli nas.
Ne glede na to, da gre zgolj za televizijsko nadaljevanko, je treba poudariti, da je Sex Education bolj resnična kot marsikateri resničnostni šov in bolj poučna kot marsikatera informativna oddaja, ki zaradi sramu ali zadržkov problematik o spolnosti ne upa obravnavati realno ter tako žal izgubi kontakt s publiko.
Če vam ni nerodno gledati zgodb o impotenci, samozadovoljevanju, spolnih usmerjenostih, spolnih identitetah, funkcijah spolovil in drugih še danes prepogosto tabujih, si morate Sex Education definitivno ogledati. Zanemarjene pa niso niti druge resne družbene teme, kot so splav, revščina, medvrstniško nasilništvo in spolno nasilje.
Spolnost je ne nazadnje nekaj, kar se tiče nas vseh, in bolj ko smo o njej poučeni, lažje razumemo tudi svet okoli nas.
Netflix te mlade generacije gledalk in gledalcev zelo dobro pozna, zna jim prisluhniti, zato pri TV-serijah niza uspeh za uspehom in je, z izjemo HBO, vedno korak pred konkurenčnimi televizijami. Nič drugače ni z eno od trenutno najbolj priljubljenih TV-serij Sex Education (Spolna vzgoja), britansko stvaritvijo, ki spaja dramo in komedijo in je do zdaj (začenši točno pred enim letom) ponudila dve sezoni po osem epizod. Prvo si je ogledalo kar 40 milijonov gledalk in gledalcev. Druga, ki je premiero doživela pred slabima dvema tednoma, je prav tako že v vzponu.
Sex Education je nekakšna bolj sproščena in posodobljena različica izjemno priljubljene serije Mularija. Pri prvi je opazen močan pečat sodobnega, feministično obarvanega sveta, v katerem so mnoge tematike aktualizirane ter prilagojene modernemu razmišljanju in času, ki ga poganjajo družabna omrežja. Prav slednja so najstnike pahnila v stanje, kjer meje med negotovostjo in samozavestjo še nikoli niso bile bolj zabrisane.
Osrednji trije liki v seriji: Eric, Maeve in Otis FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Najprej je treba zagotovo omeniti odlično igralsko zasedbo, saj v seriji kot dr. Jean F. Milburn namreč blesti Gillian Anderson, spolna terapevtka, mama glavnega lika, v resnici pa nepozabna agentka Scully iz nepozabne serije Dosjeji X iz devetdesetih, ki je s Spolno vzgojo doživela nekakšen televizijski preporod in veliko vrnitev. Gillian Anderson se odlično ujame z osrednjim igralcem serije Aso Butterfieldom, ki je upodobil Otisa Milburna, introvertiranega najstnika, ki je v nasprotju s svojimi vrstniki še vedno devičnik, obenem pa ima kup težav, večinoma povezanih s spolnostjo in asocialnostjo.
A bolj ko se serija odvija, bolj je jasno, da je pravzaprav prav Otis najbolj zrela oseba v celotni druščini, od njega se uči celo njegova mama. Da ima poseben dar za reševanje (spolnih) težav drugih, ugotovi tudi njegova sošolka Maeve, v katero se nato kakopak pričakovano zaljubi in skupaj začneta dijakom in dijakinjam šole na stranišču zaračunavati terapevtske ure o spolni vzgoji. Maeve je odpadnica, upornica, ki prihaja iz revne družine, v kateri je mama odvisnica, očeta pa nikoli ni poznala. Torej popolno nasprotje drugih deklet, ki so obremenjene s svojim videzom ter prihajajo iz premožnejših domov, v katerih pa ni nič manj problemov, le da so ti po navadi bolj skriti.
Dober primer je ravnatelj šole Michael Groff, ki s svojo ženo ni seksal že več let ter svoje frustracije z avtoriteto znaša nad svojim sinom Adamom, ki skriva svojo istospolno usmerjenost. Adam se zaljubi v razkritega temnopoltega geja Erica Effionga, sicer Otisovega najboljšega prijatelja. V seriji spolne usmerjenosti in spolne identitete obravnavajo povsem neobremenjeno in brez predsodkov ter vse ljubezni prikazujejo enakovredno in realno, vse so lahko lepe in vse so po navadi polne izzivov. V času mobilnih aplikacij za zmenke, kot sta tinder in grindr, je to danes veliko bolj oteženo kot nekoč, saj je toliko več izbire, partnerski odnosi pa so postali dosti bolj površni in površinski.
Najstniški sin (Asa Butterfield) in mama (Gillian Anderson), spolna terapevtka
V seriji Sex Education obravnavajo tudi obskurnejše pojave, tiste bolj skrite, a čeprav razširjene prakse, kot so različni spolni fetiši in podobno. Vse skupaj, seveda, spretno in mestoma na zabaven način vključijo v simpatične zgodbe, ki prehajajo iz resnejših v bolj sproščene pripetljaje, da gledalca skoraj nikoli ne poskušajo spraviti do solz, temveč ga nenehno držijo na robu smeha, in to kljub temu, da imajo osrednji liki pravzaprav zelo tragične usode, a vseeno do življenja ohranjajo pozitiven odnos.
Spolna vzgoja je TV-serija brez dlake na jeziku, ki pa je predstavljena na način, da vam ne bo nerodno, pravzaprav jo lahko povsem neobremenjeno gledajo tudi starši mladostnikov, ki se bodo iz nje o mladi generaciji nedvomno marsičesa naučili. Spolnost je ne nazadnje nekaj, kar se tiče nas vseh, in bolj ko smo o njej poučeni, lažje razumemo tudi svet okoli nas.
Ne glede na to, da gre zgolj za televizijsko nadaljevanko, je treba poudariti, da je Sex Education bolj resnična kot marsikateri resničnostni šov in bolj poučna kot marsikatera informativna oddaja, ki zaradi sramu ali zadržkov problematik o spolnosti ne upa obravnavati realno ter tako žal izgubi kontakt s publiko.
Če vam ni nerodno gledati zgodb o impotenci, samozadovoljevanju, spolnih usmerjenostih, spolnih identitetah, funkcijah spolovil in drugih še danes prepogosto tabujih, si morate Sex Education definitivno ogledati. Zanemarjene pa niso niti druge resne družbene teme, kot so splav, revščina, medvrstniško nasilništvo in spolno nasilje.
