NA OKO
Kolumna Miše Terček: Stereotipno o Francozih
Precej bizaren pristop za 21. stoletje, še posebno ker tega ne prodajajo generaciji baby boomerjev, temveč milenijcem in generaciji Z.
Odpri galerijo
Emily v Parizu je trenutno v Sloveniji najbolj priljubljena TV-serija na Netflixu. FOTO: NETFLIX
Narodi drug na drugega gledamo precej stereotipno. Včasih se karakteristike karikirajo v šalah, v primeru zgodb v filmih in TV-serijah (pa tudi knjigah in stripih ter na drugih področjih kulture in zabavništva) pa imajo tovrstni pogledi lahko veliko bolj resno vlogo, saj ta lahko vpliva na splošno prepričanje, da je človek, ki živi v neki državi, že zgolj zaradi svoje geografske pozicije in družbenega vpliva takšen ali drugačen. Četudi je na tem morda kaj resnice, saj kolektivno lahko tudi podzavestno vpliva na posameznika, se lahko zadeva skozi pop kulturo prelevi v splošno prepričanje v slogu »Slovenci so takšni, Hrvati so takšni, Avstrijci so takšni«.
Američani so znali televizijo in filme vedno dobro izkoriščati za to, kako določene države in narode prikazati svojim državljankam in državljanom. Ko so jim politično šli v nos Rusi, smo bili (predvsem v času hladne vojne pa tudi kasneje, saj so ti stereotipi v Hollywoodu prisotni še danes) v filmih in TV-serijah priča številnim zlikovcem, ki so bili iz Rusije ali pa so imeli ruski naglas. Podobna popkulturna stereotipizacija se je na velikem platnu in malih zaslonih v ZDA (ter posledično po vsem svetu) dogajala tudi Japoncem, Kubancem, Mehičanom itd.
Omenili smo sicer države oziroma narode, s katerimi so imele ZDA skozi zgodovino razmeroma pestre odnose, torej so bila obdobja, ko so bili odnosi hladni, pa tudi obdobja, ko so bili ti boljši. Zanimivo je, da ima Hollywood podoben odnos tudi do držav, s katerimi so Američani v osnovi v dobrih odnosih. Tu imamo v mislih predvsem nekatere evropske države, ki so jih prek televizije in filmov prav tako stereotipizirali do skoraj stripovskih razsežnosti. Tu prednjačijo Britanci, Nemci, Italijani in Francozi. Prav slednjih se je na predvidljiv način lotila najnovejša televizijska serija, ki se je ta teden tudi v Sloveniji zavihtela na 1. mesto najbolj gledanih vsebin na Netflixu.
Emily in Paris (Emily v Parizu) je nekakšen poskus oživljanja fame kultne serije Seks v mestu, zato ni nič čudnega, da imata nadaljevanki istega avtorja – Darrena Starja. Zgodba govori o Američanki Emily, ki se zaradi službe preseli v Pariz ter tam naleti na številne prepreke, ko se želi vklopiti v dokaj zaprto pariško modno sceno, medtem pa se (obvezno) tudi zaljubi. A podton vsega dogajanja je poudarjanje razlik med Američani in Francozi. Slednji so prikazani kot vzvišeni, naduti, nesramni, promiskuitetni, hladni, zahrbtni in arogantni. Američani pa kot preprosti, ambiciozni, sodobni, iskreni in čuteči. Precej bizaren pristop za 21. stoletje, še posebno ker tega ne prodajajo generaciji baby boomerjev, temveč milenijcem in generaciji Z, ki je tako rekoč odrasla z internetom in je proti stereotipom pravzaprav imuna.
A ameriški pogled na Francijo, Pariz in Francoze se očitno v Hollywoodu ni kaj dosti spremenil, ne glede na to, da gre za »napredni« Netflix. Serija je sicer polna visoke mode, dragih in modnih oblačil, s čimer poskušajo ustvarjalci precej očitno iz Emily ustvariti novo Carrie Bradshaw, torej modno ikono. Emily sicer ni kolumnistka (kot je bila Carrie iz Seksa v mestu), temveč je influencerka. S svojim profilom na instagramu kot novopečena Parižanka pridno nabira všečke in sledilce ter se želi tako približati novi generaciji gledalk in gledalcev, ki so televizijo že skoraj povsem zamenjali za internet oziroma za mobilne aplikacije in družabna omrežja. Ali bo ta spoj deloval in bo Emily v Parizu postala Carrie Bradshaw generacije Z, bo pokazal čas, prva sezona desetih epizod razkriva dokaj obupan in prisiljen poizkus razumevanja nekega novega sveta, ki morda ustvarjalcem serije niti ni tako zelo blizu. Generaciji, ki dobesedno tudi spi s pametnimi telefoni v rokah, je težko prodajati heštege oziroma ključnike na način, ki ga sami precej bolje obvladajo kot hollywoodski scenaristi.
Zanimiv je tudi prikaz mesta in družbe, kot sta bila pred korono. Namreč nikjer ni ne duha ne sluha o zaščitnih maskah ali strogih ukrepih, ki so zajezili družabno dogajanje, še posebno v velikih metropolah, kot je Pariz. To daje seriji nekakšen fantazijski pridih, kar lahko na gledalke in gledalce vpliva tudi blagodejno, saj trenutno vsi potrebujemo svet, v katerega lahko pobegnemo pred kruto realnostjo. Po drugi strani serija s tem izgublja resničnostno noto in prodaja meglo, v času, ko smo tudi gledalci postali dosti bolj cinični in pesimistični glede pogleda na svet. Serija Emily v Parizu se namreč giblje nekje med humoristično in lahkotno, in tako obravnava tudi resnejše teme, kot sta gibanje #MeToo in seksizem. Slednje so v scenariju spretno obrnili tako, da so seksistične pristope premeteno položili na pleča Francozov, Američani pa so v seriji tisti, ki so za feministične tematike bolj občutljivi in imajo zanje več razumevanja.
V seriji poleg glavne igralke Lily Collins (sicer hčerke glasbenika Phila Collinsa) igrajo tudi Ashley Park, Philippine Leroy-Beaulieu, Lucas Bravo, Samuel Arnold, Camille Razat in Bruno Gouery.
Američani so znali televizijo in filme vedno dobro izkoriščati za to, kako določene države in narode prikazati svojim državljankam in državljanom. Ko so jim politično šli v nos Rusi, smo bili (predvsem v času hladne vojne pa tudi kasneje, saj so ti stereotipi v Hollywoodu prisotni še danes) v filmih in TV-serijah priča številnim zlikovcem, ki so bili iz Rusije ali pa so imeli ruski naglas. Podobna popkulturna stereotipizacija se je na velikem platnu in malih zaslonih v ZDA (ter posledično po vsem svetu) dogajala tudi Japoncem, Kubancem, Mehičanom itd.
Omenili smo sicer države oziroma narode, s katerimi so imele ZDA skozi zgodovino razmeroma pestre odnose, torej so bila obdobja, ko so bili odnosi hladni, pa tudi obdobja, ko so bili ti boljši. Zanimivo je, da ima Hollywood podoben odnos tudi do držav, s katerimi so Američani v osnovi v dobrih odnosih. Tu imamo v mislih predvsem nekatere evropske države, ki so jih prek televizije in filmov prav tako stereotipizirali do skoraj stripovskih razsežnosti. Tu prednjačijo Britanci, Nemci, Italijani in Francozi. Prav slednjih se je na predvidljiv način lotila najnovejša televizijska serija, ki se je ta teden tudi v Sloveniji zavihtela na 1. mesto najbolj gledanih vsebin na Netflixu.
Emily in Paris (Emily v Parizu) je nekakšen poskus oživljanja fame kultne serije Seks v mestu, zato ni nič čudnega, da imata nadaljevanki istega avtorja – Darrena Starja. Zgodba govori o Američanki Emily, ki se zaradi službe preseli v Pariz ter tam naleti na številne prepreke, ko se želi vklopiti v dokaj zaprto pariško modno sceno, medtem pa se (obvezno) tudi zaljubi. A podton vsega dogajanja je poudarjanje razlik med Američani in Francozi. Slednji so prikazani kot vzvišeni, naduti, nesramni, promiskuitetni, hladni, zahrbtni in arogantni. Američani pa kot preprosti, ambiciozni, sodobni, iskreni in čuteči. Precej bizaren pristop za 21. stoletje, še posebno ker tega ne prodajajo generaciji baby boomerjev, temveč milenijcem in generaciji Z, ki je tako rekoč odrasla z internetom in je proti stereotipom pravzaprav imuna.
A ameriški pogled na Francijo, Pariz in Francoze se očitno v Hollywoodu ni kaj dosti spremenil, ne glede na to, da gre za »napredni« Netflix. Serija je sicer polna visoke mode, dragih in modnih oblačil, s čimer poskušajo ustvarjalci precej očitno iz Emily ustvariti novo Carrie Bradshaw, torej modno ikono. Emily sicer ni kolumnistka (kot je bila Carrie iz Seksa v mestu), temveč je influencerka. S svojim profilom na instagramu kot novopečena Parižanka pridno nabira všečke in sledilce ter se želi tako približati novi generaciji gledalk in gledalcev, ki so televizijo že skoraj povsem zamenjali za internet oziroma za mobilne aplikacije in družabna omrežja. Ali bo ta spoj deloval in bo Emily v Parizu postala Carrie Bradshaw generacije Z, bo pokazal čas, prva sezona desetih epizod razkriva dokaj obupan in prisiljen poizkus razumevanja nekega novega sveta, ki morda ustvarjalcem serije niti ni tako zelo blizu. Generaciji, ki dobesedno tudi spi s pametnimi telefoni v rokah, je težko prodajati heštege oziroma ključnike na način, ki ga sami precej bolje obvladajo kot hollywoodski scenaristi.
Zanimiv je tudi prikaz mesta in družbe, kot sta bila pred korono. Namreč nikjer ni ne duha ne sluha o zaščitnih maskah ali strogih ukrepih, ki so zajezili družabno dogajanje, še posebno v velikih metropolah, kot je Pariz. To daje seriji nekakšen fantazijski pridih, kar lahko na gledalke in gledalce vpliva tudi blagodejno, saj trenutno vsi potrebujemo svet, v katerega lahko pobegnemo pred kruto realnostjo. Po drugi strani serija s tem izgublja resničnostno noto in prodaja meglo, v času, ko smo tudi gledalci postali dosti bolj cinični in pesimistični glede pogleda na svet. Serija Emily v Parizu se namreč giblje nekje med humoristično in lahkotno, in tako obravnava tudi resnejše teme, kot sta gibanje #MeToo in seksizem. Slednje so v scenariju spretno obrnili tako, da so seksistične pristope premeteno položili na pleča Francozov, Američani pa so v seriji tisti, ki so za feministične tematike bolj občutljivi in imajo zanje več razumevanja.
V seriji poleg glavne igralke Lily Collins (sicer hčerke glasbenika Phila Collinsa) igrajo tudi Ashley Park, Philippine Leroy-Beaulieu, Lucas Bravo, Samuel Arnold, Camille Razat in Bruno Gouery.
