Kolumna Miše Terček: Tečna, a zabavna

Režiserja Martina Scorseseja ni treba posebej predstavljati, saj gre za eno od najslavnejših hollywoodskih imen. Za sabo ima predvsem igrane kultne uspešnice, kot so Dobri fantje, Kazino in Taksist, nazadnje pa je filmski svet opozoril, da še vedno zna, ko je za Netflix posnel celovečerec Irec. A predvsem v zrelejših letih je mojstru Scorseseju uspelo nanizati tudi kar nekaj markantnih dokumentarcev.


Najprej s koncertnim filmom Rolling Stonesov Shine a Light, nato pa še z dokujema o beatlu Georgeu Harrisonu (Living in the Material World) ter Bobu Dylanu (Rolling Thunder Revue). Glasbene legende je obdelal široko in počez, njegove dokumentarce odlikuje predvsem to, da jih ustvarja skozi oči oboževalca in z rokami izkušenega mojstra. Glasba je pomemben del filma, rock glasba, s katero je Scorsese odraščal, pa je še posebno ključen element vseh njegovih predvsem mafijskih filmov. Tega se glasbeniki dobro zavedajo, zato mu morda tudi pustijo bližje, kot bi marsikateremu drugemu režiserju.

Zaradi tega s(m)o na boljšem predvsem gledalke in gledalci, ki tako dobimo intimnejši in ekskluzivnejši vpogled v zakulisje dogajanja. Stonesom je denimo na odru pustil celo tako blizu, da so se lučkarji (z)bali, da bo zaradi prevelike vročine reflektorjev Micku Jaggerju zagorel obraz. »Tega ne moremo narediti. Ne moremo zakuriti Micka Jaggerja,« je takrat dejal Scorsese, ki je nato bend vseeno nekako prepričal, da so na odru tolerirali nekaj njegovih snemalcev, ki so povsem od blizu lovili izraze na obrazih največjega rokenrol benda na svetu.

In ker je Scorsese pri svojih ne ravno rosnih 78 letih dokumentiral že domala vse glasbene legende, ki so bile vredne dokumentiranja, je sklenil, da bo zamenjal področje. Kam lahko sploh še zaplove? Netflixu je tako predlagal, da bi posnel Fran Lebowitz. »Koga?« boste vprašali tisti, ki ne berete veliko knjig ali ne spremljate bolj intelektualne ameriške scene. Scorsese se je tokrat odločil za globalno manj znano ime, ki pa ni nič manj zanimivo od vseh prej naštetih. Ravno nasprotno.

Dokumentarna serija, ki je sestavljena iz intervjujev in pohodov, saj Scorsese ne mara klasičnih dolgočasnih dokumentarcev, je dokument časa in kraja, saj govori o New Yorku, srčnem utripu ZDA. Fran Lebowitz in Scorsese sta oba Newyorčana, mesto, ki je še pred nekaj desetletji narekovalo svetovne trende tako na glasbenem kot na literarnem in modnem področju, skriva marsikatere skrivnosti, pa tudi tegobe. Doku serija Pretend It's a City, ki je na Netflixu od prejšnjega tedna na voljo v sedmih epizodah, pridno nabira oglede, predvsem pa je vredno izpostaviti, da gre morda za Scorsesejevo najzanimivejše delo v zadnjem desetletju. Markantni režiser se v filmu popolnoma izgubi, saj ga gobčna in karizmatična Fran Lebowitz, sicer pisateljica in humoristka, povsem zasenči.

Po posnetkih sledeč to Scorseseja prav nič ne moti, saj se ob njenih duhovitih pripombah in razlagah od vseh najbolj glasno krohota, lahko bi rekli, da se nadvse iskreno zabava. Kot da bi dokumentarec o tej res fascinantni sarkastični ženski posnel zgolj zase. Zakaj pa ne? Pri teh letih in takšni karieri si to lahko privošči. In morda je prav zaradi tega pristnega namena nastal tako dober portret ene od najboljših govornic in najlucidnejših mislic sodobnega časa.

Fran Lebowtiz ima, kot boste lahko videli v dokumentarni seriji, odgovor prav za vse. In kljub njenemu cinizmu, ki je na trenutke hudo nalezljiv, gledalcu vedno nekako pričara na obraz tudi nasmešek (mestoma se boste, seveda, krohotali tudi na ves glas). Njeno godrnjanje nad najbolj banalnimi stvarmi v New Yorku je legendarno. Tako boste iz njenih ust izvedeli vse tisto, česar ne morete prebrati v turističnih vodičih po mestu – od neprimernega obnašanja taksistov in neuporabnih uličnih klopi do druženja z zvezdniki in (ne)tolerance do cigaret.

Sedemdesetletna esejistka je nakladanje in nerganje spremenila v umetniško obliko. Ko nastopa, se človek vpraša, kako je mogoče, da poleg intelektualcev in alternativcev nima tudi milijonov sledilcev na družabnih omrežjih ter svoje tedenske oddaje na kateri večji TV-mreži. Odgovor na to je enostaven. Fran nima ne telefona in ne računalnika. Živi tako, kot je živela v šestdesetih in sedemdesetih letih. Ima pa zgodbe. Posledično tudi zato, ker nima telefona, saj medtem ko vsi drugi, ko hodijo po newyorških cestah, gledajo v male zaslone, sama še vedno opazuje okolico in dogajanje. Tako ohranja svojo pozicijo lucidne opazovalke prostora in časa.

Njena mnenja in kritike družbe in mesta boste požirali s takim zanimanjem, da boste najbrž celotno prvo sezono pogledali v enem šusu. No, vsaj tako se je zgodilo meni. Pretend It's a City je že v samem začetku leta postavil zelo visoke standarde za vse naslednje dokumentarne serije. Vredno ogleda.