NA OKO
Kolumna Miše Terček: Tri žene, en mož
Hja, z očmi zahodnjaka, ki verjame v pravice žensk, emancipacijo ter svobodno odločanje, je takšne zgodbe zagotovo težko sprejeti.
Odpri galerijo
Gledalci radi pokukamo v svetove, ki so nam tuji, ki jih ne razumemo. Še posebno je fascinantno, če to niso igrane TV-serije ali filmi, temveč resnično dokumentirano življenje, ki je nemalokrat bizarnejše od fikcije. Na svetu je nemalo skupnosti, ki so se odločile živeti po svoje, stran od civilizacije in siceršnjih družbenih norm, ki veljajo v svetu, ki mu tempo in vrednote narekujejo mediji in drugi družbeni pritiski.
V primeru hipijev v šestdesetih so bile tovrstne komune nekakšen odmik od konservativnih pravil ter proslavljanje svobodne ljubezni. Mir, svoboda in ljubezen, kot pravi slogan iz dobe seksualne revolucije. A skupnosti, ki se odločijo zaživeti zunaj »družbe«, s svojimi lastnimi pravili (ali v pomanjkanju teh), niso nujno bolj svobodne ali bolj liberalne. Kar veliko je takšnih, ki prakticirajo bolj omejevalen način vsakdana, ki temelji predvsem na patriarhalni družbi. Lahko bi rekli, da gre za skupnosti, ki živijo po vrednotah, ki so večini sodobnega sveta tuje in precej tradicionalistične, zastarele. Ponekod pa tudi skregane z zahodnjaškim pojmovanjem svobode, saj so nemalokrat zatiralske do žensk, ki so v nekaterih primerih skoraj brez vsakršnih pravic.
Te skupnosti po navadi svoj življenjski slog pred preostalo javnostjo raje skrivajo, saj se bojijo stigmatizacije in obsojanja družbe. Zgodi pa se, tudi v primeru, ki ga bomo opisali v naslednjih vrsticah, da takšna skupnost sama povabi medije oziroma kamere, da dokumentirajo njihov vsakdan, z namenom, da bi ljudje od zunaj imeli manj predsodkov, jih sprejeli in predvsem videli, da morda le ni vse tako slabo. Temu se v marketingu oziroma piarju s strokovnim izrazom reče damage control, torej popravljanje škode, ugleda, imidža, imena.
Skupnost je nastala leta 1977, ustanovil jo je Robert Dean Forster kot prostor, v katerem bi lahko fundamentalistični mormoni v miru prakticirali svoj življenjski slog z več ženami in bili skriti pred napadi in očmi javnosti. Od 35 družin, ki danes tam živi, jih je približno polovica pluralnih. Rockland Ranch, ki leži v zvezni državi Utah, je za mormone tudi sveto središče, saj poligamna skupnost vsako leto organizira dogodke, na katere romajo mormoni z vseh koncev Združenih držav Amerike (ZDA).
Dokumentarna serija Tri žene, en mož se začne kot vsaka druga resničnostna oddaja. Akterji se predstavijo, v ospredju je najprej gospod s tremi ženami. Med prvim pogovorom vsi štirje sedijo na kavču v svojem domu ter svetu pojasnjujejo, kdo so in kaj počnejo. Delujejo povsem običajno, žene se smejijo, pred kamero so srečne, tudi on je do njih spoštljiv in celo duhovit.
»Najbrž mislite, da smo povsem ubrisani,« med snemanji kadrov v smehu izusti ena od žena. Hja, z očmi zahodnjaka, ki verjame v pravice žensk, emancipacijo ter svobodno odločanje, je takšne zgodbe zagotovo težko sprejeti. Še posebno ko nam je prikazano, da so se te ženske za takšno življenje praktično odločile same oziroma da jim tako zapoveduje (oziroma jim omogoča) institucionalna vera. A na prvi pogled gre torej za srečno družino, v kateri ni težav, v kateri se vsi dobro razumejo ... a kot vsaka družina, takšna ali drugačna, ima – seveda – tudi svoje skrite težave, ki pa bodo na površje priplavale sčasoma, ko bodo kamere dlje prisotne kot le za uvodni intervju, na katerega se po navadi posamezniki dobro pripravijo in pokažejo svoj najboljši jaz. A tega vam, v primeru, da si dokumentarne serije še niste ogledali, ne bomo izdali.
Hja, z očmi zahodnjaka, ki verjame v pravice žensk, emancipacijo ter svobodno odločanje, je takšne zgodbe zagotovo težko sprejeti.
V primeru hipijev v šestdesetih so bile tovrstne komune nekakšen odmik od konservativnih pravil ter proslavljanje svobodne ljubezni. Mir, svoboda in ljubezen, kot pravi slogan iz dobe seksualne revolucije. A skupnosti, ki se odločijo zaživeti zunaj »družbe«, s svojimi lastnimi pravili (ali v pomanjkanju teh), niso nujno bolj svobodne ali bolj liberalne. Kar veliko je takšnih, ki prakticirajo bolj omejevalen način vsakdana, ki temelji predvsem na patriarhalni družbi. Lahko bi rekli, da gre za skupnosti, ki živijo po vrednotah, ki so večini sodobnega sveta tuje in precej tradicionalistične, zastarele. Ponekod pa tudi skregane z zahodnjaškim pojmovanjem svobode, saj so nemalokrat zatiralske do žensk, ki so v nekaterih primerih skoraj brez vsakršnih pravic.
Te skupnosti po navadi svoj življenjski slog pred preostalo javnostjo raje skrivajo, saj se bojijo stigmatizacije in obsojanja družbe. Zgodi pa se, tudi v primeru, ki ga bomo opisali v naslednjih vrsticah, da takšna skupnost sama povabi medije oziroma kamere, da dokumentirajo njihov vsakdan, z namenom, da bi ljudje od zunaj imeli manj predsodkov, jih sprejeli in predvsem videli, da morda le ni vse tako slabo. Temu se v marketingu oziroma piarju s strokovnim izrazom reče damage control, torej popravljanje škode, ugleda, imidža, imena.
Eden bizarnejših primerov je natančno dokumentiran v resničnostni dokumentarni seriji Three Wives, One Husband (Tri žene, en mož), v kateri so kamere kar eno leto spremljale življenje poligamnih družin. Poligamija je zakon moža z več ženami (ali žene z več možmi hkrati), čemur okrajšano rečemo mnogomoštvo oziroma mnogoženstvo. Rockland Ranch je odmaknjena vas, znana tudi kot The Rock (Skala), saj imajo hiše/domove vklesane v ogromno skalovje, v kateri živijo fundamentalistični mormoni, in sicer v poligamnih partnerstvih, družinah.
Skupnost je nastala leta 1977, ustanovil jo je Robert Dean Forster kot prostor, v katerem bi lahko fundamentalistični mormoni v miru prakticirali svoj življenjski slog z več ženami in bili skriti pred napadi in očmi javnosti. Od 35 družin, ki danes tam živi, jih je približno polovica pluralnih. Rockland Ranch, ki leži v zvezni državi Utah, je za mormone tudi sveto središče, saj poligamna skupnost vsako leto organizira dogodke, na katere romajo mormoni z vseh koncev Združenih držav Amerike (ZDA).
Dokumentarna serija Tri žene, en mož se začne kot vsaka druga resničnostna oddaja. Akterji se predstavijo, v ospredju je najprej gospod s tremi ženami. Med prvim pogovorom vsi štirje sedijo na kavču v svojem domu ter svetu pojasnjujejo, kdo so in kaj počnejo. Delujejo povsem običajno, žene se smejijo, pred kamero so srečne, tudi on je do njih spoštljiv in celo duhovit.
»Najbrž mislite, da smo povsem ubrisani,« med snemanji kadrov v smehu izusti ena od žena. Hja, z očmi zahodnjaka, ki verjame v pravice žensk, emancipacijo ter svobodno odločanje, je takšne zgodbe zagotovo težko sprejeti. Še posebno ko nam je prikazano, da so se te ženske za takšno življenje praktično odločile same oziroma da jim tako zapoveduje (oziroma jim omogoča) institucionalna vera. A na prvi pogled gre torej za srečno družino, v kateri ni težav, v kateri se vsi dobro razumejo ... a kot vsaka družina, takšna ali drugačna, ima – seveda – tudi svoje skrite težave, ki pa bodo na površje priplavale sčasoma, ko bodo kamere dlje prisotne kot le za uvodni intervju, na katerega se po navadi posamezniki dobro pripravijo in pokažejo svoj najboljši jaz. A tega vam, v primeru, da si dokumentarne serije še niste ogledali, ne bomo izdali.
Vsekakor priporočamo ogled serije, ki predstavlja enega redkih vpogledov v eno najbolj zaprtih skupnosti na svetu. Ali so s tem, ko so spustili medse Netflixove (ki je v tem primeru sodeloval s kanalom Channel 4) kamere, sebi naredili več škode ali reklame, boste presodili sami, na koncu. Štiri 40-minutne epizode bodo minile hitreje, kot bi utegnili izgovoriti besedo poligamija.