Kolumna Miše Terček: Umetnikova skrivnost(nost)

Išče se ... Banksy je naslov najnovejšega ameriško-francoskega dokumentarca (Banksy Most Wanted, 2020) v režiji Seamusa Haleyja, ki ga je TV Slovenija na 2. programu predvajala v nedeljo ob 20.50, en mesec pa bo za vse zamudnike na voljo tudi na njihovi spletni strani oziroma v 4D-videoknjižnici na MMC RTVSLO.


Petinosemdesetminutni portret britanskega sodobnega umetnika, ki je zaznamoval tako umetnost kot družbo in politiko, je poglobljen oris časa in prostora, v katerem živimo. Leta 2020 je najvidnejši svetovni umetnik obenem tudi najnevidnejši, saj je njegova identiteta javnosti neznana. Banksy je grafitar, politični aktivist in filmski režiser, čigar prava identiteta ostaja misterij, kar je ob vsej današnji sodobni komunikacijski tehnologiji in družabnih omrežjih domala pravi fenomen. Kako mu je sploh uspelo obdržati anonimnost v svetu, ki anonimnosti tako rekoč ne pozna več?

Na to in številna druga vprašanja se trudijo odgovoriti mnogi strokovni in analitični sogovorci v dokumentarcu, ki po svetu še dodatno buri domišljijo o tem zunajserijskem umetniku. Je Banksy sploh moški? Je ženska? Je eden? Sta dva ali jih je več? Gre za projekt? Na nobeno od teh vprašanj v resnici ni pravilnega odgovora. Vse, kar se ve, je to, da je svojo umetniško oziroma grafitarsko pot začel v britanskem Bristolu, kjer so se, kot je bilo povedano tudi v dokumentarcu, na mestnih zidovih pojavile njegove prve stvaritve. Največ dostopnih informacij pa kaže na ugibanja, da naj bi bil rojen nekje v prvi polovici sedemdesetih, marsikdo si upa trditi, da je to letnica 1974. V dokumentarnem filmu iz Banksyja naredijo superzvezdnika. A glede na to, da to že tako ali tako je, njegov kult osebnosti (pa čeprav anonimen) zgolj le še utrjujejo. Banksyjevo delo združuje satirično ulično umetnost in subverzivne epigrame v povezavi s črnim humorjem in grafitiranje z značilno uporabo šablon.

Vključuje politične in družbenokritične grafite, narisane na ulicah, zidovih in mostovih. Banksy pušča jasna sporočila. In prav slednje je njegova največja prednost, saj je vedno aktualen in dobro ve, kdaj mora »udariti«. Zaveda se, kako funkcionirajo mediji, zna izkoristiti vpliv spletnih družabnih omrežij, predvsem pa ve, da je pri sodobni umetnosti, če želiš biti prepoznaven in viden, pomembno, da imaš na svoji strani tudi ljudi, ne zgolj umetniške kritike. In prav ljudje so ga, zaradi njegovih do oblasti kritičnih sporočil, vzeli za svojega.

To je nekaj, kar v dokumentarcu pozabijo izpostaviti. A prav to je Banksyjeva največja prednost – da mu je uspelo politični grafit zamaskirati v ljudskega. To pa zato, ker s svojimi preprostimi podobami govori mednarodni jezik, ki ga razumejo vsi. Ne glede na to, da imajo njegovi grafiti močna in kompleksna sporočila, v osnovi nagovarjajo širše množice in jih poskušajo mobilizirati, pripraviti k razmišljanju, aktivizmu.

Izjemno odmevne so denimo njegove mirovniške, protivojne umetniške sledi, ki jih je ustvaril na ozemlju Gaze. Zbiratelji dele zidov, na katerem so Banksyjeva dela, izsekujejo in jih prenašajo v galerije ter zasebne zbirke. Nekatere od njih pa bogato prodajajo na javnih dražbah. Njegova dela dosegajo milijonske zneske. Umetnik pa avtentičnost svojih del potrjuje na svoji spletni strani, saj ima tam zunaj tudi veliko posnemovalcev.
A Banksyjeva dela v zasebnih zbirkah (berite v zaprtih prostorih) povsem izgubijo svoj pomen in namen, saj je ravno njihova vpetost v okolje in zgodbo prostora ključnega pomena.

Njegova dela po navadi krasijo vidnejša in pomembnejša mesta pročelij stavb, zidov, vrat. Pojavijo se čez noč, njihovo odkritje vedno dvigne veliko prahu, kmalu pa postanejo tako lokalna kot tudi turistična atrakcija. Zato nič čudnega, da se je Banksyja oprijel tudi vzdevek kralj urbane umetnosti, kar je morda malce ozkogledno, saj redno obiskuje vojna žarišča in nevarne predele sveta, kamor s svojimi deli preusmerja pozornost. Znana je denimo medijska zgodba, ko je na vrata neke porušene hiše v Gazi naslikal svoje delo. Družino, ki so ji od strehe nad glavo ostale zgolj ruševine, so nato tujci pretentali, da jim vrata z Banksyjevim grafitom proda za slabih 200 evrov, čeprav so bila po umetniški preobrazbi po vsej verjetnosti vredna vsaj toliko, da bi si na tistem mestu lahko zgradili novo hišo. Banksy je prek svojih predstavnikov protestiral in zahteval, da se vrata vrnejo na prvotno mesto.

A odgovora na to, kdo je Banksy v resnici, tudi v dotičnem dokumentarcu ne boste našli. Pa ne zgolj zato, ker tega sogovorniki enostavno ne vedo (ponudijo sicer kar nekaj teorij, a nekatere med njimi so roko na srce nekoliko smešne, še posebno tista, da je Banksy član glasbene zasedbe Massive Attack), temveč zato, ker to ni pomembno. Banksy je pač junak našega časa – junak brez imena. Popotnik brez države, ki je nenehno na begu in v iskanju pravice.

Zagotovo je v dokumentarcu najbolj zanimivo pričevanje Banksyjevega sodelavca, ki pa ne razkrije umetnikove identitete, temveč način njegovega dela. Še posebno zanimivo je razkritje, kako je umetniku uspelo svoja dela pretihotapiti v nekatere največje in najbolj varovane muzeje. Ali pa, kako je sredi belega dne, oblečen v cestnega delavca, vsem na očeh risal grafit.
Marsikdo ga je tako že videl med ustvarjanjem, le da pač ni vedel, da je to Banksy. Ogled dokumentarca toplo priporočam.